Blog za kosmate homo sapiense

2084

28.01.2010 - 14:15 - Objavil snakekan

Winston se je sprehajal kot ponavadi. Od daleč je zagledal tablo, na kateri je bila narisana mačka. Bila je trgovina za hišne ljubljenčke. Winston je pomislil, da bi lahko imel kakšno domačo žival. Za družbo, če ne drugače. Logističnih problemov z njo ne bi imel. V bloku imajo zraven vrat nekaj, čemur pravijo »mačji prehod«. To je nekakšna luknja, dvajset krat dvajset centimetrov široka, skozi katero lahko mačke vstopijo v blok. Mačji prehod je sicer zaprt, vendar pa ko prepozna identifikacijsko številko iz čipa, ki jo ima mačka na hrbtu, se odpre. Moral si bo edino še takšna vratca narediti pri svojem stanovanju.

Vstopil je skozi vrata in takoj ga je pozdravila ženska, stara približno trideset let.

»Dober dan gospod, Vam lahko pomagam?«

»No, v bistvu sem prišel pogledati, če lahko tu dobim kakšno mačko.«, je zmedeno odgovoril Winston.

»Seveda lahko gospod. Kar za mano.«

Prodajalka je odšla v sosednji prostor in Winston ji je sledil. Mlade mačke so bile zaprte v kletkah, ponavadi po več skupaj. Winstonu se je čez obraz razlegel nasmeh, ko je videl vse te razigrane mačke. Že od nekdaj si je želel imeti mačko.

Prodajalka se je v kotu usedla na stol, s ključem odklenila eno omarico in iz omare je prilezla ven miza in na njej nekakšen računalnik.

»Kakšne mačke imate radi?, je vprašala prodajalka, medtem ko je Winston radovedno gledal mačke.

»Nekaj temu podobnega« je odgovoril Winston in s prstom pokazal na mačko s tigrastim kožuhom rjavo-črne barve.

Prodajalka je pogledala, kam kaže Winstonov prst. »Tigrasta mačka, kratka dlaka, mešanica med diotesem in welkenasejem. Kakšen spol?«

»Raje samico.«

»Bi lahko prišli malo bližje in si pogledali?«

Winston je odgovoril, še preden je pogledal proti prodajalki: »Pogledal kaj?«. Nato je obrnil pogled proti njej in videl, da je bil računalnik usmerjen proti njemu. Na ekranu je bila prikazana takšna mačka, kot je bila tista v kletki.

»Če Vam je takšna mačka všeč.«, mu je odgovorila prodajalka.

Winston se je približal in še preden je kaj rekel, je prodajalka nadaljevala.

»To je zaenkrat samo predlog. Lahko damo kakšno drugo vrsto.«

Dokler je govorila, je klikala na računalnik in mačka se je spreminjala.

»Vam je morda bolj všeč ta? Morda mešanica med wikenovo in diotesovo? Morda tale?«  

Slike so se hitro spreminjale in Winston ni točno vedel, katera mu je najbolj všeč.

»Kar pustite na tisti prvi, kot je tista mačka v kletki.«

»Ok. Kakšne osebnostne lastnosti pa hočete? Da je zelo igriva ali malo manj? Da se zelo rada boža ali da je malo bolj divja? Nekoliko večja ali manjša?«

Winston se je čudil nad vso to možnostjo izbire. Šele sedaj mu je na misel prišlo, da se tu ne vzame mačk iz kletke, ampak da se jo naroči. Po lastni izbiri kakopak.

»Dajte mi raje bolj igrivo, ki ni ravno popolnoma divja niti popolnoma podrejena. Kar se pa velikosti tiče, mi pa dajte nekje srednjo velikost. V bistvu mi je kar vseeno, kar se tega tiče.«

»Torej igrivosti nekoliko več, divjost in velikost pa nekje pri sredini.«, je govorila prodajalka napol naglas sama sebi. Slika se je spremenila in pojavila se je animacija mačje glave.

»Sedaj pa prosim, če mi še poveste kakšne obrazne poteze bi radi imeli. Bolj zaobljeno glavo, široka ali ozka ušesa, kakšno velikost oči, nosa, ust, dolžina smrčka, barvna kombinacija obraza, barva oči.«

»Joj,«, je bil presenečen Winston, ko je videl vso izbiro »bo kar v redu kakršna je sedaj.«

»Ste prepričani? Mogoče Vam bo bolj všeč mačke, ki ima recimo takšen smrček«, in smrček se je spremenil »ali takšno kombinacijo črt«, in barve na obrazu so se spremenile »ali takšne oči«, in oči so se povečale »ali…«

Winston je je prekinil. »Pustite smrček in kombinacijo črt, oči pa naj bodo takšne kot so bile prej. Bo v redu. Ne rabim nobenih drugih sprememb.«

»V redu gospod.«, je nekoliko osramočena morala odgovoriti.

»Moram pa Vas opozoriti«, je nadaljevala »da morda mačke ne bodo popolnoma takšne, kot smo jo ’sestavili’, ker zna priti do kakšne genske mutacije ali da se določene genske preference  ne razvijejo toliko, kot smo morda pričakovali.«

Naredila je premor in nekoliko bolj veselo še naprej povedala.

»To moramo povedati vsem kupcem, da poznajo tveganja in da nas ne morejo potem tožiti, a veste. Drugače pa so v večini primerov mačke skoraj iste kot ste jo naročili. Vi jo boste dobili točno takšno, kot ste si jo zaželeli čez približno tri do štiri mesece.«

Nasmehnila se je in Winstonu dala račun.

»Tri do štiri mesece?« je bil Winston malo presenečen.

»Ja. Veste, moramo prvo najti primerno nosečo mati, ki je prave pasme, in potem sledi še genska terapija in hopla, se rodijo mucki. Potem pa morajo ostati še en mesec pri materi, ker so sicer zelo dojemljivi za bolezni .«

Winston je med razlago gledal račun. Na koncu računa je pisalo 7000 mednarodnih tolarjev. Lasje so mu šli pokonci.

»Počakajte malo gospodična. A vi dejansko mislite, da bom plačal 7000 tolarjev za mačko. Kaj za vraga je to A4 obrazna kombinacija in stane 800 tolarjev? Pa I 8?«

»Gospod, to ste ravno prej izbrali. A4 obrazna kombinacije je tista oblika barvnih črt na glavi, ki ste jo izbrali, I 8 pa je stopnja igrivosti.«, je poskušala pomiriti jeznega kupca. Gledala je Winstonov razburjen obraz in poskušala prijazno nadaljevati.

»Sej veste, da genske spremembe niso ravno poceni. Ampak če zares želite imeti kakšno domačo žival, ali ni potem edino prav, da si izberete takšno, ki bo Vam ustrezala. Dobri prijatelji, in to mačke so, pač zahtevajo nekaj v zameno. Plačate nekoliko več, vendar nazaj dobite nepogrešljivo dobrino, nekaj kar ste si že od nekdaj želeli – popolno mačko.«

Winston ji je jezno nazaj odgovoril.

»Popolnost se ne skriva v popolni kontroli.«

Prodajalka ga je čudno pogledala. »Kako to mislite, da se popolnost ne skriva v popolni kontroli? Saj vidite, da odkar lahko kontroliramo gene, da se je naše življenje izboljšalo. Nimamo več agresivnežev, imamo boljšo prehrano, boljše otroke in nenazadnje boljše domače živali.«

Winston se je zavedel, kaj je pravzaprav rekel. Storil je nepredstavljivo – kritiziral gensko tehnologijo. Popravil je svoje besede.

»Seveda je kontrola dobra! Kako vendar ne bi bila? Ampak mislim, da, da …«, ni vedel kaj točno naj pove, da popravi svoj izgled nasprotnika genske kontrole »bi morala biti bolj poceni, tako da si jo lahko vsi privoščimo.«

Odahnil si je, saj se je zapletel v področje, v katerem se ni dobro znajti. »Vsi bi morali imeti ustavno pravico do uporabe genske tehnologijo. Država bi morala subvencionirati vse nakupe, ki so povezani z gensko tehnologijo.«

Prodajalka se mu je pridružila.

»To se pa strinjam z vami. V svobodni gensko kontrolirani družbi bi morali biti mi vsi deležni tehnološkega napredka genetike. Prav vsi. V tem se razlikujemo od tistih neciviliziranih norcev v Afriki.«

Winston je nazaj samo pokimal.  

»Žal pa še vedno niso poskrbeli za to. Tako, da si ne morem privoščiti mačke, kakršno si želim. Žal ne.«

»Gospod, saj bo vse v redu.« je rekla prodajalka in se za trenutek ustavila.

»Lahko vam pa dam malo popusta.«

»Ne bo pomagalo gospodična, ampak vseeno hvala. Zelo ste ljubeznivi. Z mojo plačo 2000 tolarjev si ne morem tega privoščiti. Bom moral prvo malo varčevati, potem pa se vrnem in oddidem z mojo popolno mačko.«, je z zaigranim glasom žalostno rekel. Srečo je imel, da prodajalka ni bila zadosti inteligentna, da bi ugotovila, kako zelo jo je zavedel.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v literatura | 1 komentar »

Begunci

24.08.2009 - 20:50 - Objavil snakekan

Bil je navaden dan, kot ponavadi. Sin se je igral z igračo letala, iz ust so mu leteli zvoki letala »fiiiiuuuuuuuuuu«, hčerka je objemala svojo puhasto punčko, kakor da bi bila njena prava hčerka, jaz sem sedel na kavču ter čakal na ženo, da se vrne. Otroka sta me kratkočasila s svojim dretjem in otročjostjo. Pomislil sem, kakšna bosta, ko odrasteta; bo eden res pilot, kot pravi, in druga res zdravnica? »Pa saj ni važno«, sem si rekel, »važno, da lepo odrasteta in počneta tisto, kar ju veseli.«. Moje misli je prekinil nenaden zvok. Blok se je začel tresti. Še preden sem si lahko opomogel od oglušajočega zvoka, se je ponovno vrnil; blok se je zatresel, jok otrok se je razlegel po stanovanju. Ker nisem vedel, kaj se je dogodilo, sem hitro stekel do okna, odgrnil zaveso in pogledal v širni horizont. Mesto je izgledalo kot ponavadi: vse hiše so še stale, ceste so bile polne avtomobilov, otroci so bili na igriščih. Motila me je zgolj packa na horizontu: letala. Letela so nizko, da bi prestrašila prebivalstvo. Vojna se je začela, sirene so začele tuliti. Čas je bil, da gremo v zaklonišče. Nisem imel časa za razlaganje otrokom, kaj se dogaja, zato sem se samo zadrl: »Gremo!« pobral mlajšega sina in ga vzel v naročje, z drugo roko pa sem prijel hčerko za roko. Oba sta še vedno držala v rokah svoji igrači. Obrnil sem ključ v vratih, jih odprl, šel skozi njih, jih zaprl in zaklenil. V misli se mi je prihotapila misel na ženo: »Kje je? A je vse v redu z njo? Kaj pa, če si ji je kaj zgodilo? Kaj naj storim?!«. Zadnje vprašanje je bilo lahko odgovorljivo – moral sem spraviti najina otroka na varno.

Mimo nas so tekli sosedi. Njihov obraz je bil, ravno tako kot  moj, poln straha. Strah nas je gnal do zaklonišča, ki pa je bil še kar precej oddaljen. Prvo smo morali premagati tri nadstopja naše zgradbe. Stopnica za stopnico se je vlekla. Še nikdar jih nisem videl v tej dimenziji, še nikdar jih nisem štel vsake posebaj. Nikoli mi niso predstavljale takega problema, kot mi jih sedaj. V naročju se dere sin, za mano se hčerka trudi ujeti mene in hkrati obdržati ravnotežje med stopnicami. Končno smo prispeli do vhodnih vrat. Brez pomisleka sem jih brcnil. Efekta ni bilo, zato sem prijel za kljuko ter jih odprl. Hčerka je prisopihala mimo ter naju počakala, saj ni vedela, kam sploh gremo. Tudi sam se moral pomisliti, v katero smer moramo iti. V tistem trenutku nisem mogel trezno razmišljati, zato se nisem mogel spomniti, kje je zaklonišče, vse dokler nisem videl še več ljudi teči mimo mene. Vsi so šli na desno. Spomnil sem se, kje je, kako zgleda, kakšna je njena okolica; vedel sem, kam moram odpeljati moja otroka. Prijel sem za roko hčerko in začeli smo teči. Ko smo prešli naš kompleks blokov se je zaslišal nek zvok. Prvič sem ga slišal. Piskajoč zvok, kot da bi tisoč piščalk hkrati piskalo. Zvok je postajal glasnejši in glasnejši, vse dokler se ni končal z velikim bumom, približno tri kilometre stran. Nisem imel časa se s tem ukvarjati, toda med bežanjem mi je pogled ušel tudi na tisto stran. Temen črn dim se je kadil in slišal sem, da ne bo ta kepa dima edina v tem mestu. Zopet žvižganje in zopet pok. Tokrat nekoliko bolj oddaljeno, toda prav nič pomirjajoče. Padati so začele vedno bolj pogosto in samo vprašanje časa je bilo, preden padejo v našo bližino. Tekel sem kot sem mogel, za sabo vlekel hčerko, ki je postajala vidno izčrpana, na sebi tesno držal sina. Nismo bili več daleč od zaklonišča, tako da sem ga lahko s kotičkom očesa že zagledal. Bolj kot smo se mu približali, bolj oddaljeno se mi je zdelo. Vsak korak sem si zapomnil; vsak je bil težji kot prejšni. Spremljali so ga zvoki bomb, paničnega dretja in joka; skratka, gromozanski hrup, ki mi je zapolnjeval ušesa, ni bil preveč prijeten. Bolje rečeno, bil je eden izmed zvokov, ki mi verjetno v bodoče ne bodo pustili mirnega spanca.

V to sivo-zeleno izboklino so se z vseh strani zgrinjali ljudje. Sosedje, sorodniki, someščani, obiskovalci, otroci, stari. Noben ni bil zavrnjen, vse je zaklonišče kar posrkalo vase. Čakalo je še na nas. Toda koliko časa nas bo še čakalo? Moramo pohiteti, sem si mislil, in začel teči še hitreje. Kako me je hčerka lahko dohitela, več ne vem. Kmalu nas je ločilo le še nekaj korakov. Kot bi mi nekaj popolnoma prevzelo zavest, sem nagonsko spustil prvo hčerko notri, nato sem še spustil sina na tla in mu rekel, naj steče notri. Pogledal sem še enkrat proti mojem rodnem mestu. Vedel sem, da ga več nikdar ne bom videl takšnega, kot do sedaj. Ta trenutek je bil posvečen spominu nanjga. Če bi bilo mesto živo bitje, bi bilo zelo razočaran nad mano, ker mu namreč nisem podaril nič več kot en bežen pogled ter sekundo razmisleka. Oprostiti mi bo moral, saj sem imel bolj pomembne reči za storiti. Stekel sem navzdol po stopnicah, sproti pobral sina ter zopet prijel za roko hčerko. Pretekli smo vse stopnice in končno bili na varnem, v podzemnem bunkerju. Zgolj za trenutek sem se počutil varnega. Bilo je namreč potrebno še veliko reči postoriti in premisliti.

Srčni utrip se mi je pomiril. Adrenalin je zapustil mojo kri. Sprva se je okoli nas vlekel stari hodnik z zguljenimi zidovi. Ponekod so se našli zapisi, ki so jih storili mladostniki v svoji norosti. Zavil sem v levo stran in odprla se je nekoliko večja dvorana. Po vrstah so bile postavljene nekakšne železne strukture, ki so bile na sredini združene ter ojačane, ob straneh pa so imele postavljeni dve plošči, eno približno pol metra visoko in drugo skoraj dva metra, ki so bile skupaj z žico prepletene, tako da se je dalo na njih sedeti ter predvidevam, da tudi spati. Na njih je sedela večina. To so bili tisti že nekoliko umirjeni ljudje; druge, še vedno razjarjene osebe pa so ali stale ali pohajkovale z jezo gor in dol. Teh sem se odločil izogibat, zato sem se usedel nekam, kjer je bilo ravno zadosti prostora za nas tri. Šele sedaj sem imel čas si dobro ogledati otroka. Bil sem vesel, da sta še cela. Še igrači, ki sta jih vzela od doma, sta priromali do sem. Ne bi se čudil, če bi vsaj hčerka spustila svojo punčko, saj je morala teči ravno tako kot jaz. Medtem me je pa sin opazoval s svojimi velikimi očmi. Iz rok sem mu hitro izpulil letalo, izustil »fiiiiiuuuuuuu« in pokrožil z njim nad njegovo glavo. Ponavadi radovedne oči so še odražale strah, obenem pa so živahno sledile avionu vse dokler mi ga ni izpulil iz rok in se zagledal vanjga. Pobožal sem ga po glavi ter pogledal proti hčerki, ker sem začutil, da se morda počuti zoperstavljeno. Vprašal sem jo, če je vse v redu. Gledala je proti tlom in pokimala. Z roko sem segel k njenim suhim rebercem ter jo požgečkal. Končno se je nasmehnila, s čimer je tudi meni privabila nasmeh. Oba sem stisnil k sebi. V misli se mi je zopet pritihotapila žena. Tokrat sem imel čas, da pomislim tudi nanjo. Med napadom je bila v službi, na drugem koncu mesta. Prešinila me je ideja, da so v tisti smeri padale bombe. Samo upanje, da je živa, mi je preostalo. Ne smejo me sedaj prevzeti pesimistične misli. Prvo moram poskrbeti za otroke – ne smem se kar predati in misliti, da žene več ni. Dokler dejansko ne zvem, da se ji je kaj zgodilo, mi ne preostane drugega, kakor da sem brezbrižen. To je bila seveda samo še ena misel v moji glavi izmed neštetih drugih, ki pa so ravno premišljevale o tem, o čemer ne bi smele. Nisem in nisem jih mogel preprečiti. Potreboval sem nekaj, s čimer bi se zamotil. Vstal sem se, rekel hčerki naj malo počuva na brata. Iza hrbta sem zaslišal: »Kam pa greš?«. To je bil glas prestrašene hčerke. »Takoj bom nazaj«, sem ji odgovoril v pomirjajočem tonu, kolikor sem ga bil zmožen izgovoriti. Odšel sem globje v to podzemno dvorano, iskajoč karkoli že, kar bi mi lahko kadarkoli koristilo; od orožja, do wc-ja, do hrane, do vode, do blazin, do igrač.

Z vseh strani so me obkrožali pogledi ostalih sotrpinov, ki nas je vojna združila v ta en samcat prostor. Kmalu sem dospel do sobice, kjer so bila živila in pijača. Notri je bilo že kar nekaj drugih ljudi, ki so vsi zamišljeno gledali v škatle. Zaenkrat je izgledalo, kakor da je zadosti zalog za vse za kar nekaj časa. Vprašal sem: »Ali bi lahko dobil kakšno malenkost, da malo razveslim otroka?«. Nepričakovano sem bil deležen začudenih pogledov. Eden se je opogumil ter rekel: »Glede na to, da ne vemo, koliko časa bo napad še trajal, moramo biti varčni. Vsak bo dobil enak delež ob isti uri. Ne moremo si privoščit neorganiziranosti.«. Pokimal sem mu, kajti vedel sem, da ima prav. »Trenutno je zaloge za dva dni«, je nadaljeval, »toda zgolj pod pogojem, da število prihajajočih več ne bi naraščalo. Kar pa se ne bo zgodilo, saj jih je z vsako minuto več.« Govorca teh besed nisem poznal. Šele kasneje sem izvedel, da je to bil eden izmed vrhunskih zdravnikov v bližnji bolnici, ki pa je očitno imel tudi organizicijsko žilico. Ni bil ravno pretirano visok človek. Lase je imel na kratko postrižene, temne barve, okrog ust je imel lepo pristriženo brado. Že sam njegov izgled je izdajal, da ima visok položaj. Hvaležen sem bil, da ga ima upravičeno. Ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, sem potiho rekel »dobro« ter odšel naprej. Opazil sem, da je imel »zdravnik« prav – vedno več ljudi prihaja. Mimo mene ni šlo niti neopaženo popolnoma zabasano stanišče, ki so se ga mnogi odločili uporabiti. Očitno bo tudi to eden izmed problemov s katerimi se bomo soočali tu. Nisem pa našel nobene blazine ali deke ali rjuhe, katera bi mi na vsak način prišla prav. Niti nisem imel časa za to, kajti otroka sem pustil sama že predolgo. Na hitro sem se orientiral, kje sploh sem ter se s hitrim korakom pognal proti njima. Že od daleč sta me zagledala in v njunih očeh se je skrivalo razočaranje, ker sem ju zapustil za toliko časa. Da bi ju potolažil in po pravici povedano tudi sebi dal malo utehe, sem jima rekel: »Saj ni bilo tako hudo?«. Odgovora nisem dobil, zato pa sem dobil nekoliko prostora, tako da sem se lahko usedel zraven njiju.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v literatura | Brez komentarjev »

Vprašanja za kadilce

20.08.2009 - 12:49 - Objavil snakekan

Tu imam par vprašanj, namenjenih kadilcem. Prosim vas, da odgovorjate iskreno.

 

  • Ali vam cigareti res nudijo toliko užitka, da niso nikakor vredni odrekanja?
  • Ali se je vredno zastrupljati za takšen čuten užitek? Če mislite, da je, potem vam sporočam, da ste po obnašanju na ravni živali, kajti one tudi se ne morejo upreti čutnim užitkom.
  • Ali res želite škodovati drugim z dimom iz svojih cigaret? Pasivno kajenje naj bi bilo še bolj nevarno od aktivnega; kar seveda ni izgovor za nekadilce, da začnejo kaditi.
  • Ali podpirate odvisnost? Ali menite, da je odvisnost nekaj dobrega? Če menite, da je nekaj slabega, potem trdite sami zase, da ste slabi.
  • Ali kadite zato, ker uživate? Če odgovorite pritrdilo, potem lahko iz tega sklepam, da podpirate počenjanje dejavnosti zato, ker prinašajo užitek. Torej podpirate tako športnike, naj še naprej uživajo v svojem »športanju«, kot tudi alkoholike, naj še naprej pijejo, kot tudi heroinske odvisnike, naj se še naprej fiksajo.
  • Zakaj nosite vedno s seboj cigarete, kamorkoli že greste? Če bi videli človeka, ki vsakič s seboj vzame, pa naj gre kamorkoli že, čokoladne piškote ter bi opazili, da jih zelo pogosto konzumira, ali ne bi pomislili, da je odvisen od njih? In ali ne bi opazili, da je človek zares odvisen od čokoladnih piškotkov, če bi jih zares ves čas vlačil s seboj v žepu ali torbi ali pa bi jih pač nosil v roki, ker ne bi imel ne prvega ne drugega? In ali ne bi, na koncu koncev, imeli takega človeka za odvisneža, bedaka, ki počne stvari samo zato, ker čuti nekakšno nujo, kateri se ne more upreti?
  • Ali bi še naprej jedli npr. čokoladne piškote (ali paradižnik ali karkoli drugega), če bi za njih dokazali, da škodujejo zdravju? Oziroma nekoliko predrugačeno: ali bi počeli nekaj, kar ste do sedaj počeli, še naprej, ko bi izvedeli, da vam ta dejavnost škodi? Če je vaš odgovor ne, potem vam sporočam, da je kajenje škodljivo. Če je pa vaš odgovor ja bi vas najraje poslal v tri pm, potem vam sporočam, da je pištola ali močna vrv lažja ter bolj učinkovita pot do samomora.

Če ste torej kadilec in ste hkrati tudi pametna (razumna) oseba, potem bi se morali, po prebranem blogu, odločiti, da nehate kaditi. Seveda je tu ta problem, da če ste zares pametni, ste to že ugotovili, še preden sem jaz to zapisal in posledično prenehali. Torej, če ste kadilci in ste prebrali ta blog, lahko sklepam, da ste bedaki.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zanimivosti | 19 komentarjev »

Vladavina

16.08.2009 - 17:04 - Objavil snakekan

Demokracija je v današnjih časih opevana samo v najlepšem tonu. Pozablja pa se, da je tudi demokracija samo še ena stvar v zgodovini, ki se pač prav nič ne razlikuje od ostalih in ima torej tako svoje dobre stani kot tudi slabe. Zadnje so vse prevečkrat pozabljene, zato sem se  odločil, da jih nekoliko osvetlim.

Poznamo dva tipa demokracije. Prva je neposredna demokracija, ki je bila zelo redko udejanena (najbolj znan primer so antične Atene), kjer ljudstvo s svojim glasom sprejme ali odkloni zakon, ki je predstavljen na skupščini. Medtem pa pri posredna demokraciji tega ni, saj se glas (v večini primerih) upošteva zgolj pri volitvah, kjer izvolimo svoje izbrance, ki naj bi potem udejanjili volilčevo voljo.

Začnimo našo razpravo pri neposredni demokraciji. Neposredna demokracija kot taka bi težko bila najboljša možna politična ureditev. Naj utemeljim moj argument z nekakšno analogijo: ker smo ljudje ravno tako omejeni v inteligenci do neke mere, kot so tudi prašiči inteligentni do neke mere, bi se lahko, v tem dotičnem primeru, z njimi primerjali. Recimo, da imajo pujsi neposredno demokracijo – ali bi res oni najbolje vedli, kaj je dobro za njih, če je pa njihova povprečna inteligenca npr. zmožna zgolj seštevanje in odštevanje (če se pač omejimo na matematiko). A ne bi bilo bolje, da bi tisti vodili državo, ki znajo tudi potencirat in uporabljat korene? Če bi npr. dali referendum o nekem zakonu, običajni pujski ne bi bili verjetno zmožni presoditi kakšne posledice bo imel ta zakon; roko na srce, tudi »pametni« pujski verjetno ne bi bili zmožni česa takega – vendar pa je vseeno možno, da bi bili. Toda potem se znova postavi vprašanje ali ne bi to svojo vednost raje izkoristili za svoje lastne interese kakor za dobro skupnosti. Pustimo to debato zaenkrat pri miru. »Pametnejši« pujski bi lahko morda storili boljšo prašičjo družbo, toda, omejeni s svojo inteligenco, ne bi nikdar zmogli doseči »popolno družbo« (ravno tako kot tudi človek). Seveda se poraja tudi vprašanje, če bi takšnim pametnim pujskom sploh pustili do besede. Kot to že dobro vemo, znajo nove (revolucionarne) ideje pasti na neplodna tla, ker jih ostala množica ni zmožna (ali pač noče) razumeti. Skoraj vse velike misli velikih mislecev, v svojih časih niso bile sprejete. Trajalo je kar nekaj let (desetletij, stoletij), preden jih je bila množica pripravljena odobriti kot svoje. Seveda, tudi ko jih je sprejela kot svoje, jih ni zaradi svoje veleumnosti, temveč ker so bile splošno popularne ter posledično vklučene v najbolj primarno vzgojo (primarna, sekundarna socializacija). Kakor koli že obrnemo, vse napredne misli, ki jih je človeštvo sprejelo, niso bila sprejeta zaradi človeške večje razumnosti, temveč narobe, ker so bila vključena v vzgojo. In kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Če boš otroka že od malih nog učil, da so ostale rase manjvredne, in bo tudi okolica tako zamisel, ali potihem ali pač naglas, podpirala, bo tak posameznik celo svoje življenje verjel, da je zgolj njegova rasa vredna življenja. Podobno se dogaja tudi z ostalimi »emancipatornimi« idejami: dandanes načeloma večina verjame, da je nasilje zlo, toda, če bi jih vprašali, zakaj tako menijo, ne bi izustili nobenega razumnega odgovora (verjetno bi slišali kaj v smislu: »ker to se pač ne spodobi« in »da dolgoročno nič ne dosežeš« in podobne).

Druga vrsta demokracije, ki je dandanes zelo razširjena, je posredna (predstavniška) demokracija. Ta besedna zveza je, po mojem mnenju, zelo ponesrečena – jaz bi jo raje poimenoval voljena aristokracija (vladavina najboljših). Od obične oligarhije (vladavine peščice) se razlikuje v tem, da je omejena s časom, da mora biti izvoljena na volitvah ter da se mora nujno ( ! ) pretvarjati, da dela v korist skupnosti; sicer pa ne vidim nobene povezave z »vladavino ljudstva«, kar sama beseda demokracija pomeni.

Kot že samo ime pove, bi morala biti aristokracija, tj. vladavina najboljših, teoretično najboljša možna vladavina. In to tudi je – če so seveda na oblasti dejansko najboljši (čeprav se tu znova pojavi težava, ker imamo ljudje med sabo različna mnenja o tem, kakšen bi moral biti najbolši vladar/politik). Namreč ljudstvo kot tako ni sposobno delovati v korist vseh. Bori se, da bi doseglo čim višjo stopnjo razvoja, ki pa je, žal, možna le tako, da imajo ostali manj ter slabše pogoje za življenje. Poleg tega je ljudstvo prepredeno s svojimi tradacijami (ki so, priznajo ali ne, še vedno – in tudi vedno bodo – zelo vplivne), katere bi se potem odražale v demokraciji. Kot primer naj navedem primer mnogoženstva v srednji Evropi: mnogoženstvo je namreč prepovedano. Razumni človek bi se vprašal zakaj je prepovedan ter sklepal, da je popolnoma odveč; ljudstvo, ki pa je žal večinoma nerazumno, pa se raje drži svojih navad, ki jih jemlje za popolnoma samoumevne in edino možne, ter meni, da mora biti mnogoženstvo prepovedano.

Človek je človek navade, kot je že pred davnimi časi dejal David Hume. Nesposoben je, da bi se lahko uprl svojim umskim navadam: ko je enkrat naučen, da je enoženstvo »edino pravilno«, bo po vsej verjetnosti ostal zvest tej trditvi do svojega bridkega konca. Težko bi rekel, da se lahko tudi najbolj razumni človek odreče svojim navadam – seveda, lahko se odreče nekaterim bolj preprostim navadam (tj. recimo enoženstvu), toda najbolj osnovnim pa se ni zmožen kar tako (recimo relaciji med vzrokom in učinkom; če pokažem sredinca v javnosti (vzrok), pričakujem buren odziv (učinek)).

Torej, na kratko povedano, ljudstvo, ki se je bistveno manj pripravljeno odreči svojim navadam, je torej bistveno manj primerno kot peščica zelo razumnih ljudi, ki pa so se pripravljeni odreči večjemu številu svojih navad. Ta dejanja vodijo množico prej ali slej v sovražnost do vladajočih. Ne morejo dojeti, da je recimo, če se vrnemo nazaj na primer mnogoženstva, enoženstvo razumsko nesprejemljivo. Ker razumna argumentacija pri takih ljudeh ne deluje in se raje sklicujejo na že znano, tj. na navade, bojo videli v vladajočih zlo. Tu ne morem zanikati, da večina ljudi tako ali tako ne vidi nič dobrega v kateri koli že oblasti, toda dejstvo je, da če bi državo vodili razumni ljudje, bi bili še bistveno bolj osovraženi, kot so politiki sicer (z izjemo, če bi uporabili trike, kot jih že sam Platon navaja: da ljudstvu namreč predstavimo nekakšne pravljice (mite), zato da ne bo raznoraznih uporov). To je tudi razlog, da se ponavadi voditelji prej ali slej zatečejo k čustvenim argumentacijam. Le-te so pri večinskemu prebivalstvu toplo sprejete. Pa se vrnimo nazaj na primer mnogoženstva: taki voditelji bi trdili, da je enopartnerstvo že od davnih časih prisotno pri nas in da moramo nekoliko spoštovati tradicijo in običaje »naše najbolše nacije na svetu«. Svoje argumente bi podprli še z verskim sistemom, ki je zopet že dolgo prisoten v naši kulturi, in kateri trdi, da je mnogoženstvo nekakšen grd greh in podobno. Seveda bi vključili tu zraven politiki tudi etiko in spodobnost. Iz njihovih ust bi lahko slišali besede v stilu: »to se ne spodobi«, »to ni etično«, »to ni naravno«, »to preprosto ni prav«, itd.

Aristokracije je torej primerna za vrhunsko ureditev, kjer se dejansko dela v korist človeštva; hkrati pa je lahko ta ureditev izjemno primerna za ravno nasprotno početje, tj. da deluje izključno v svojo korist (in tudi v korist svojih ožjih sodelavcev, sorodnikov, prijateljev…). Stalni pritok razumnih ljudi na oblast bi bil največji problem take oblasti. Kako preprečiti, da pridejo na oblast ljudi, ki jih oblast ne bo popolnoma prevzela ter da svojega položaja ne bojo začeli izkoriščati, je glavna težava. Preprostega odgovora ni…

Medtem je pa (posredna) demokraciji izjemno primerna za povprečnost. Ker se politiki trudijo, da bi ugajali ljudstvu, morajo nujno upoštevat tradicijo in »ljudsko mišlenje«. To jih pripelje na oblast, toda ne pripelje pa družbe do bistveno boljše ureditve. Seveda lahko izboljšajo stvar ali dve, toda zamenjava celega »sistema« pa je nesprejemljiva za ljudstvo in posledično nemogoča. Družba v takem stanju stagnira in premiki so zelo počasni. Toda, ravno ta nezmožnost spreminjanja pa je na nek način tudi dobra stvar. Če je družba do neke mere že dokaj pravična, jo demokracija (po vsej verjetnosti) ne bo zmožna kar ukiniti.

Glavni paradoks demokracije je torej sledeč: nerazumni voditelji ne morejo pripeljati družbe do bistveno boljšega stanja; razumni voditelji pa ne morejo priti na oblast, ker niso »po meri« večinskemu ljudstvu. Zato demokracija ne more biti najboljša možna oblika oblasti; aristokracija pa je lahko. Toda – zopet smo se vrnili na začetek – zgolj v primeru, da si ta vlada ne vzame oblast v svoje roke zato, da lahko koristi sebi.

Vprašanje, ki se poraja je sledeče: ali je možno kdaj množice tako izobrazit, da več ne bodo zgolj ovčice. Odgovor na tako vprašnje ne more biti enoznačen; po teoretični strani je popolnoma možno, da bi se kot standarni (normalni) način mišljenja uveljavilo kritično mišljenje. Ljudstvo bi za vsako stvar dvakrat (ali večkrat) pomislilo, preden bi sprejeli to kot resnično – toda še vedno ne bi vzeli za popolno resnično. Vsako njihove prepričanje bi lahko bilo ovrženo, če se jim predstavi dober protiargument. Vsako prepričanje bi torej v sebi že vsebovalo kanček dvoma. Na drugi strani pa se poraja vprašanje, kako bi lahko dosegli tako spremembo v ljudskem mišljenju; namreč kako bi lahko voditelji prešli iz čustvenih (in tradiconalnih) argumentov na razumske. Čim bi začeli uporabljati zadnje, bi postali nepriljubljeni; zato tudi v (posredni) demokraciji ne bi zmogli kaj takega izvesti – možno bi bilo zgolj v oligarhiji, ki bi se, glede na to, da jo vodijo razumni možje, prelevila v aristokracijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev »

mačke in pes

14.08.2009 - 23:12 - Objavil snakekan

Začnimo z meni ljubšimi mačkami….

…oziroma z “Zaspanko”…

 

Ena je celo pozirala…Tale je bil pa cela mala igračka, ampak ga med “akcijo” nisem mogel poslikati….

Pa še kakšna skupna slika…

No, da ne bom niti pozabil na nemško ovčarko….

(očitno bi tudi njo lahko imenovali zaspanka)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v narava | 3 komentarjev »

Živali v Bosni – iz mojega objektiva

4.08.2009 - 23:49 - Objavil snakekan

Metulji:

Seveda so tu tudi ostale žuželke…

Tudi kakšen pajkec se je našel…

Seveda je na koncu končal tam, kjer je njegovo mesto…

 

Ne smemo niti pozabiti na vretenčarje…

…prvo je samo ven pokukal, da bi videl, če sem že odšel…

…in tudi kakšna žaba…

In še strah in trepet mojega dedka… (boji se, da mu bo vzel njegove “koke” – kokoške)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v narava | 2 komentarjev »

O človeških nagonih

24.07.2009 - 21:42 - Objavil snakekan

Menda vsi vemo, da smo ljudje med drugimi tudi lahko zelo afektivni, nerazumni ter (v mojem besednjaku) nagonski. Večina ljudi trdi, da zasedajo le-ta stanja zgolj manjši del našega življenja, sicer pa naj bi bili večino časa dokaj razumni. Toda mislim, da je potrebno takšno trditev do temeljev preveriti; imam občutek, da se v njej skriva vse preveč protislovij.

Zelo težavno vprašanje se glasi – kaj vse je pri ljudeh nagon? Kaj vse delamo ljudje zato, ker nam naši nagoni tako velevajo?

Mnogi bi najraje to skrčili na jezo in paniko. Pravijo, da smo razumni ves čas, z izjemo izjemnih situacij. Ko nam bo recimo nekdo rekel, da naša hiša gori ter bomo to tudi zavohali in vidli, bo prevzel nadzor nad nami nagon po samoohranitvi – razum bo v veliki meri odpovedal, edino kar bomo sposobni storiti je, da bomo poiskali najbolj preprost izhod in poskusili zbežati skozi njega. V takih posebnih okoliščinah ima nagon premoč, sicer pa je v navadnih situacijah skorajda popolnoma potlačen. Vsaj tako pravijo navadni ljudje.

Toda, raje pogljemo ta problem z nekoliko druge smeri – ko biologi opazujejo živali, jih vedno razumejo v zelo veliki meri kot bitja nagonov. Ko gre lev, ki sicer lovi ponoči, na lov podnevi, to pripišemo nagonu po lovljenju plena. Nikdar ne prepišimo njihovi razumnosti. V bistvu bi bilo bolje rečeno, da radi pripisujemo vsakemu njihovemu dejanju neko podzavestno, nagonsko delovanje. Če ostanemo pri levih: kako se dogovorijo za lov? Odgovor je, s komunikacijo; ampak njihovo komunikacijo jemlemo kot nekakšen instinkt in ne kot odraz njihovega razuma ter zmožnosti prostovoljnega komuniciranja.

Kaj pa če je tudi človek žival? In to je retorično vprašanje, ker se dobro ve, da smo živali – sicer drugačne živali kot ostale, toda to ne spremeni prav ničesar. Tudi ježi so drugačni od ostalih živali, in sicer po bodicah. Ali jih to pač naredi za posebno vrsto živega bitja?

Če je človek žival, potemtakem se tudi mi večinoma ravnamo nagonsko. Morda imamo nagon po radovednosti, po ustvarjalnosti, po komuniciranju; morda imamo nagon po vseh stvareh, ki jih počnemo. Morda mene vodi sedaj nagon, da pišem ta tekst – nagon po sporočanju mojih misli drugim; in kaj drugega je to, kot navaden čredni nagon? (očitno sem res ena velika ovčica, da sem se to sploh spravil pisati)

Treba je priznati, da je nagon eno izmed največjih čudes, kar jih je mati narava kdaj ustvarila. Še tako razumno bitje, kakor naj bi bil načeloma človek, se mu ne more upreti. Tako malo je ljudi, ki se mu lahko uprejo – pa še ti so samo zamenjali en nagon za drugega. Naj navedem primer budizma: budisti se odpovedujejo spolnosti, (dobri) prehrani in pijači. Kar se tiče nujnih reči za eksistenco, jih zaužijejo ravno toliko, da njihovo telo zmore še naprej delovati. Njihovo življenje temelji na molitvah ter poskusu dosega nirvane, tj. razvsetljenja in dosega popolne srečnosti.

Za njih bi morda lahko trdili, da so se določenim nagonom odpovedali. Toda jaz bi tu raje uporabil drugačen besednjak: odpovedali so se določenim nagonom, ki se nam zahodnjakom zdijo najbolj samoumevne, ter jih zamenjali za drugačne. Namesto nagonu spolnosti, se predajajo nagonu po vsevednosti. Namesto nagonu po dobri prehrani in pijači, se predajo prav istemu nagonu – tj. po dosegi nekega popolnega užitka. Morda bi mi lahko tu nasprotovali, da je že sama zavrnitev nagona dokaz, da se da odpovedati nagonu. Ne strinjam se. Nagoni niso posamezni in nimajo meje. Ne, med sabo se prekrivajo, se borijo; hočejo doseči prevlado. Ko začne eden izgubljati moč, jo drugi ravno toliko pridobi.

Lahko obrnemo to na sto in en način, toda človek je lahko le človek nagona. Vsi tisti filozofi, ki so trdili, da se je treba afektom izogibati, za dosego nekakšne »prave« resnice, so trdili zgolj, naj zamenjamo ene nagone za druge.

Srečo lahko dosežemo na nešteto načinov, toda vsi so, tako ali drugače, zgolj odraz zadovoljitve določenega nagona. Če sem lahko nekoliko ironičen: za vse tiste, ki pravite, da zgolj zadovoljevanje nagonov ne more biti smisel življenja, vam preostane zgolj samomor. Se opravičujem, niti to vam ne preostane. Če boste namreč storili kaj takega, bo zopet zmagal vaš nagon – morda nagon po pozornosti (črednosti), nagon po dokazovanju svojega prava (vsevednosti), nagon po srečnosti (v tem, da boste mrtvi), ali pač katerkoli drug nagon.

Menim, da moram poudariti tudi, da nasprotnih nagonov ni. Nagona po nesreči ni; je samo nagon po srečnosti v nesreči. Naj navedem primer: ko se najstnik začne zatirati, zato da bi ostalemu svetu pokazal, kako je bogi ter poseben, s tem zadovoljuje svoj nagon po srečnosti, tako, da vidi srečo v nesrečnosti. Podobno je z vsako stvarjo, ki jo storimo – čim da storimo neko dejanje, smo ga storili zato, ker smo mislili, da nam bo prinesel največ sreče. Če se odločimo žrtvovati svoje prste zato, da bo lahko neka druga oseba preživela, smo to storili zato, ker menimo, da nam bo več sreče (in manj nesrečnosti) prineslo to dejanje, kakor kakšno drugo.

Ne pričakujem, da bojo ljudje kadarkoli, v kateri koli epohi, bili pripravljeni sprejeti takšno definicijo človeka. Slabo bi se izrazil, če bi pravil, da ljudje raje živijo v iluziji kakor resnici; boljša bi bila trditev, da smo ljudje (in tudi po vsej verjetnosti vse živali) popolnoma nesposobni sprejeti mišljenje, ki nas izenačuje z vsemi zadevami okoli nas ter nas oropa posebnosti. Vsako bitje si želi o sebi imeti predstavo, da je nekaj enkratnega, posebnega, neponovljivega in na koncu koncev tudi nekaj zelo dobrega. Če se temu odrečemo, potem več ne moremo videti smisla – smo zgolj kopije z napakami, ki se trudijo početi to, kar jim njihov notranji ustroj dopoveduje naj počnejo. Smo sužnji našemu lastnemu telesu – oziroma še bolje, smo roboti za dosego naših nagonov.

Moj namen ni, da vas prepričam, da so nagoni vse. Moj namen je, da vam dam nekaj za misliti; nekaj, s čimer lahko dosežete večjo razumnost. Seveda le v primeru, da tudi razum ni zgolj nagon.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v misli | 41 komentarjev »

Cvetlice in žuželke

22.07.2009 - 18:50 - Objavil snakekan

 

Metuljček na pesku

 

To so fotografije rož in žuželk, ki sem jih naredil na poti na najvišji hrib Polhograjskega hribovja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v narava | 3 komentarjev »

Basen o leopardu in levinji

16.07.2009 - 12:56 - Objavil snakekan

Izkušen leopard, v srednjih mačjih let, je ležal na svojem najlubšem drevesu. Tace so mu visele navzdol, pogled je bil usmerjen proti širnim prostranstvom savane, le rep ga je s svojim miganjem izdajal, da je še vedno med živimi. Njegov pogled je bil prazen. Bil je pogled živali, ki več ni vedela, kaj hoče – pogled bitja, ki več ni videl razlike med življenjem in smrtjo.

S kotičkom očesa je videl približajočo se žival. Elegantno se je premikala med posušeno travo, se izmikala termitnjakom in bujnim drevesom ter preskakovala mrtva debla. Korak za korakom je skrajševala razdaljo in pojavil se je obris prelepe mačke – levinje.

Levinja je zagledala leoparda ter zadirjala proti njemu. Leopard je zgolj nemo opazoval agresivne poteze svojega največjega sovražnika. Ni se premaknil nit za ped, le njegove žalostne očke so sledile tej prelepi postavi. Za njenimi tacami se je visoko dvigoval prah in bližala se mu je z neverjetno hitrostjo. Toda to ni zmotilo leopardovo hladnost. Niti je ni globoko in sovražno renčanje. Zmotilo ga ni niti dejstvo, da je začela plezati na drevo ter da bo vsak trenutek čisto ob njem in mu bo zasadila svoje zobe v njegov vrat; vse zgolj z namenom, da mu zdrobi hrbtenico. Ne, njega ni prav nič zmotilo. Bil je zamišljen v svoje čudne misli. Niso mu dale miru. Bolje rečeno, skoraj so mu dale smrt, saj v borbi proti levinji ni imel možnosti.

Bolj kot se mu je levinja bližala, bolj se je čudila nad obnašanjem svojega daljnjega mačjega sorodnika. Splezala je na drevo, njeni zobje so bili pripravljeni za uboj. Toda ta čudna mačka se ni niti zdrznila ob tako hudi nevarnosti. Njo je to motilo. Ni vedela, kaj bi storila. Njen nagon, po eliminiranju konkurence, jo je minil. Nekaj časa ga je še opazovala, nato pa ga je vprašala: »Zakaj ne bežiš pred mano? Zakaj samo nemo stremiš predse, medtem ko ti grozi smrt? Zakaj?«

Leopard je obrnil pogled proti njej in ji z otožnim glasom povedal, da ji nima smisla razlagati svoje težave ter da naj konča z delom, zaradi katerega se je sploh povzpela na drevo. Levinji ta odgovor ni ustrezal. Vsedla se je na isto vejo, na kateri je bil on. Zamislila se je nad njegovimi besedami. Odločila se je, da mu bo poskušala pomagati, zato mu je odgovorila, naj ji vsaj poskuša razložiti; saj vendar vidi, da ona ni takšna kakor ostale levinje, saj bi ga čene že ubila. Česa takega ni pričakoval iz njenih ust. In ravno sproščenost ter bistrost njenih besed je bil razlog, da se ji je odločil vsaj začeti razlagati svoje težave – če bo videl v nadaljevanju, da nima smisla, bo prenehal.

»Veš levinja moja, mnogo sem že preživel. Mnogo sem že storil. Zares mnogo. Toda mojo mladostniško veselje do česarkoli, samo, da sem nekaj počel, me je minilo. Sedaj gledam nazaj na moje življenje ter vidim, da ni bilo nič vrednega živeti. Morda sem dosegel mnoge stvari, vredne leopardovega imena, toda ne tudi mojega lastnega imena, ne tudi nekaj kar bi lahko rekel, da je zares pravi smisel leoparda. Mnogi namreč pravijo, da je smisel leoparda sledenje svojim nagonom in ubijanje gazel, svinj, opic – vse zgolj za preživetje; ter preganjanje manjših živali, ki bi mi morda bile konkurenca. Ne smem niti pozabiti na reprodukcijo ter na nagon po ohranitvi mojih lastnih genov, kar vklučuje tudi zatiranje in pobijanje ostalih mladičkov, ki jih nisem jaz zaplodil. Pa ima ta množica, prav? Ve več od mene? Kaj sploh dejansko ve?«

Videl je, da mu levinja sledi. Njene oči so gledale v praznino. Še tako lepa medena barva oči, je v tistem trenutku izgledala prazna, kot nebo brez oblakov. Ves sij, ki ji ga je dalo sovraštvo, je zbledel. Ni se zlagala: bila je res drugačna od ostalih levinj. Zato ji je namenil še nekaj besed:

»V življenju sem naredil mnogo stvari, o katerih lahko drugi le sanjajo. Nisem bil nikdar nekakšen povprečni leopard. Bil sem in še vedno sem, daleč najboljši lovec naokoli. Ulovil sem že vse možne živali – od antilop, do malih gnujev, velikih svinj bradavičark, velikih pavijanov, do mladih bivoljih mladičev. Toda kaj mi to pomaga – ali je res ves smisel življenja v zvestem poslušanju svojih instinktov? Ali res lahko rečem, da je bilo moje življenje smiselno, če pa je edina stvar, ki sem jo počel, zadovoljevanje nagonov? Jedel sem, se basal, bežal pred sovražniki in se boril za preživetje, pil, seksal, pobijal. Ali je to res to, kar mene zares določa? Ali pač lahko to melanholijo sedaj premagam, kljub temu, da sem že polovico življenja zapravil za, preprosto rečeno, bedarije? Ali res lahko premagam nagone in v tem najdem smisel?«

Levinja je povesila pogled ter mu otožno odgovorila: »Leopard moj, vem, da ti ni lahko. Vem tudi, da življenje ni lahko. Vsako razumno bitje pride prej ali slej do te točke, kakor ti. Ne vidijo ne smisla, ne izhoda. Njihovo življenje počasi tone in namesto, da bi še naprej izpopolnjevali svoje mojstrtvo, se oni raje odločijo predati. Kaj ti pomaga ves potencial, ki ga imaš, če pa ga nisi pripravljen izkoristiti ali pa se hočeš predati na sredi poti? Povem ti, moraš nadaljevati svojo pot. Nisi si izbral lahke poti, toda ravno to je tisto, kar ti bo v nadaljne prinašalo veselje.«

»Pa je res tako?« se je zamišljeno vprašal leopard. »Ali ni tako, da ko enkrat odkriješ nesmisel vsega naokrog, da se več nikdar ne moreš vrniti na staro stanje nevednosti? Včasih si prav zaželim, da bi bil le neveden leopard, kateremu edini problemi bi bili hrana, pijača in spolnost. O kako lepo bi bilo tako življenje – videl bi le, kar bi se mi pojavilo direktno pred očmi; smisel bi ponovno najdel v nesmiselnem zadovljevanju nagonov. Toda sedaj več ni poti nazaj. In ne vem, kje naj najdem smisel. Vse se mi zdi minljivo. Vse se mi zdi brez pravega pomena.Vse je zgolj prah v vetru.«

Levinja več ni vedela kako naj mu pomaga. Videla je, da se je njen daljni bratranec znajdel v hudih težavah. Izhod iz njih ne bo nikdar mogoč; zato se je odločila, da mu bo poskušala pomagati vsaj tako, da mu bo lajšala simptome njegove eksistenčne krize – nekako podobno kakor je pri zdravstvu: če ti ne morejo odpraviti vzroka tvoje bolezni, jim preostane le lajšanje njenih posledic. Rezlutat: morda imaš nekoliko boljše življenje, toda še vedno ostajaš bolan.

»Veš, nobeno življenje ni sama sreča in srečnost. Vse se giba, premika – od enega nasprotja do drugega. Zato poskušaj izkoristit srečne trenutke ter pozabi na slabe trenutke, kakor je tudi tale sedaj. Mnogo je stvari, ki ti lahko prinesejo veselje, samo opaziti in razveseliti se jih moraš.«

Zmanjkalo ji je besed. Ni vedela, kako bi utemeljila svoje argumente. Pogledala je proti sončnemu zahodu, kjer so ji misli napolnile glavo: »Vidiš to prelepo sonce, ki se odpravlja navzdol ter s seboj odnaša žarke svetlobe. Vidiš, kako lepo je obarval to prelepo deželo; kako je listje, na sosednjih drevesih, rdeče, kakor zemlja; kako se mičkeni termiti spravljajo v termitnjak. Ne vidiš niti kako lep mičken pajkec pleza po tvojem hrbtu ter se poskuša dvigniti v nebo s pomočjo svile iz svojega zadka. Ne, ne vidiš, kako zelo lep je lahko ta svet. Moraš le znati pogledati iz pravega kota; to je vse kar potrebuješ za srečnost.«

Leopard ji je sarkastično odgovoril: » Pajek na mojem hrbtu? Ta si pa res zasluži vso mojo pozornost. Sam pogled nanjga mi nariše nasmeh na obraz. Kaj drugega leopard rabi, kot enega pajkca na hrbtu, da bi bil srečen?«

Sarkastični prizvok je izginil iz njegovega glasu in zamišljen glas je nadeljeval: »Čudno, da ne rečeš isto za tega klopa na moji nogi, ki mi trenutno sesa kri. Tudi on bi znal biti zelo lep.« Ustavil se je. Pogledal je levinjo v oči ter nadaljeval: »Življenje le ni tako preprosto, kot ga ti poskušaš prikazati. Res je, lahko uživam v malih trenutkih, ampak to so zgolj mali trenutki; kaj pa vsi tisti trenutki, ko ni nič od mojega življenja? Kaj pa vsi tisti ostali trenutki, moja predraga mačka? Vsi tisti dolgi trenutki brez smisla; vso tisto mučno posedanje in razmišljane o nesmiselnosti. Kaj pa naj s temi trenutki? Kaj naj mi zapolni to vrzel? Prosim, povej mi in me odreši muk.«

Zopet je spravil levinjo v zadrego; zopet ni vedela, kaj naj mu odgovori. Na nek način je čutila, da ima prav, na drug način pa se ji njegov pogled upiral.

»Veš, včasih čas reši zadeve. Daj času čas. Pusti, da zaceli rane in ponovno se boš vrnil v staro dobro življenje. Ponovno boš najdel svoj smisel; ponovno bo življenje prelepo. Zopet boš….«

Leopard jo je prekinil. Njene besede so ga motile: »Čas reši le začasne težave, ki ti napolnjujejo duha. Reši te problema zaljubljenosti, sovraštva ter še mnogih ostalih reči, toda ne pa tudi popolne brezsmiselnosti. In veš, sam sem isto menil kakor ti: čas bo rešil vse. Sem si dal čas, ampak rešitve ni bilo. Morda meniš, da se je moja težava začela šele včeraj, toda motiš se. Začne se počasi – prvo se ti kakšna posamezna temna misel pojavi v glavi. Kaj hitro tudi odide. Vendar se tudi vrne – v še veliko hujši obliki. Stopnjuje se in stopnjuje se, vse dokler ni konca življenja.«

 

Pogovor se je tako nadaljeval do pozne noči.

 

Bila je že temna noč, ko sta končala s pogovori. Luna je obsijevala okolico s svojo svetlobo, hijene so v bližini tulile in levje krdelo se je spravilo na lov za zebrami. Levinja je vedela, da jim mora pomagati – doma ima namreč dva mladička. Mora jih nahraniti ter poskrbeti za njuno preživetje.

Zmenila sta se, da se ponovno srečata jutri ob prvem sončnem žarku na tem istem drevesu. Odšla je počasi in previdno, oziroma bolje rečeno nerodno. Levi namreč niso ustvarjeni za drevesa.

Njena silueta je kaj hitro izginila v noč; ravno tako tudi leopardove misli.

Naslednje jutro, oziroma bolje rečeno, je bila še vedno noč, se je levinja odpravila proti drevesu, na katerem je še včeraj počival leopard. Dokler so se prvi sončni žarki pojavili nad savano, je ona že bila tam. Sama. Njega več ni bilo. Ni vedela kam je šel ali zakaj je šel. Gledala je proti drevesu ter reflektirala včerajšno debato. Niti besedice ni spregovoril o svojem odhodu. Strah jo je bilo, da se je odločil storiti nezaslišljivo.

Vse naokoli so ptički žvrgoleli. Njih ni zanimala ta drama. Oni so zgolj sledili svojim nagonom ter poskušali privabiti samice. Tedaj se je levinji utrnilo – zakaj jih ne bi vprašala, če so slučajno videli kakšnega leoparda ter če so, kam je odšel. To je tudi naredila. Naletela je na posmeh. Zakaj bi pa levinjo zanimalo, kaj se dogaja z leopardom. Toda tudi vsi ptiči niso enaki; eden se ji je približal in ji začivkal: »Odšel je tam, nekam daleč. Tam, kjer se stika horizont z morjem. Nekaj je jamral, da gre spoznavat novo okolje; da bo raziskal morje; da bo morda tam našel tisto, kar išče. Morda…«

Levinjo so te besede hkrati pretresle in razveselile. Morda bo tam najdel to, kar je iskal; morda pa pač ne. Upa lahko le na najboljše. Videla ga namreč več ne bo. Ostal bo le spomin.

Ko je levinja ravno hotel oditi, ji je ptiček izpel še naslednje besede: »Na poti si je govoril, s tihim glasom: »Najboljše še pride. Najboljše šele pride…«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v literatura | 10 komentarjev »

Gozd (1. del)

13.07.2009 - 19:23 - Objavil snakekan

Po dolgem času sem se ponovno odpravil v gozd. Da se mi ne bi pripetilo kaj hudega, sem s sabo vzel nahrbtnik in v njega zbasal nož, kompas, majico z dolgimi rokavi, plastenko vode, vezalke, knjigo ter mobitel. Pot me je odnesla v bližnji gozd, oddaljen od mojega bivališča približno en kilometer. Kot ponavadi, je tudi ta gozd obstajal zgolj zaradi dejstva, da je njegova površina hribovita. Zato se je kratek vzpon začel že ob vstopu, kjer sem nadaljeval pot proti zahodu.

Sprva mi mati narava ni prikazala nič posebnega. Hodil sem in hodil in nikjer ni bilo česa takega, kar bi me lahko privabilo – dokler nisem enkrat pogledal gor in videl kako ogromni so nekateri iglavci. Ker gledam preveč dokumentarcev, med njimi tudi Ultimate Survival in Beara Gryllsa v njem, sem ga poskušal posnemati. Čevlje sem skupaj zvezal z eno vezalko, tako, da je bila ta vezalka vmes med nogami (za boljšo ponazoritev – tako kot imajo zaporniki vklenjene noge). Z rokami sem objel masivno drevo in skočil gor še z nogami. Vezalka, naj bi povzročalo dodatno trenje, tako, da bi jaz (načeloma) bil zmožen plezat še navzgor. Toda eno je Bear, drugo sem pa jaz. Vezalke so mi pomagale ravno toliko, da sem lahko ostal objet z drevesom, nisem pa se mogel premikati navzgor. Zato sem obupal, odvezal vezalke ter se odločil, da več dokumentarcem ne bom sto odstono verjel. Nekaj pametnega pa sem le odnesel očitno

Medtem ko sem si odvezoval vezalke, sem opazil mravljo na čevlju. Bila je kar precej velika – recimo en centimeter ali mogoče mičkeno manj. Toda nisem opazil samo mravlje – okoli mene se je vrtela ena grda samica tigrastega komarja. Priletela mi je na roko in jaz sem z drugo roko zamahnil po njej. Ravno tako, kot mojster borilnih veščin, sem jo udaril ravno zadosti, da se mi ni razmazala po roki, toda še vedno zadosti, da več ni mogla leteti. Z mojo mojstersko tehniko, sem ji povzročil krut konec - počasno smrt oziroma, če je imela srečo, so jo mravlje rešile pred dolgim mučenjem.

Vstal sem se ter zadovoljen z dejstvom, da sem srečal vsaj kakšno živo bitje, nadaljeval pot, vmes pa gledal v tla, če mogoče srečam še kakšno mravljico. Nisem mogel verjeti. Po celi potki so gor in dol gomazile mravlje. Šele ko sem prehodil približno 200 metrov je njihova vojska počasi uplahnela. Toda vmes pa so bili odseki, kjer je bilo dobesedno na tisoče mravelj. Pazil sem, da jih ne bi pohodil, toda bilo je brez učinka – preprosto jih je preveč. Značilno za radovedno bitje, me je zanimalo, kakšne mravljice so sploh to in s čim se prehranjujejo. Zato sem jim sledil izven označene “človeške” potke na njihovo potko. Ker sem opazil, da so začele gomaziti po meni, sem se usedel na štor od drevesa ter nekoliko odmaknil noge od njihove, kemijsko začrtane, potke. Opazoval sem tisto množico črno-rdečih bitjec ter nisem zagledal prav nič, kar bi lahko izgledalo kot njihova prehrana, z izjemo enega hroščjega krila (vsaj zdelo se mi je, da je to to), in s pomočje tega sklepal, da so mesojedke. Ni mi pa bilo treba sklepati, da znajo biti tudi zelo agresivne, saj se mi je zdelo to samoumevno potem, ko sem pogledal svoje čevlje in na njih nekaj mravljic. Bile so nepremične. Vprašal sem se, zakaj za vraga so tako mirne, medtem ko pa ostale tako zelo hitijo po opravkih. Odgovor je bil na dlani – svoje čeljusti so zagrizle v moje čevlje (hvala bogu, da samo v njih). Parkrat sem jih frcnil ter nadaljeval pot v smeri zahoda.

Kmalu sem prišel na čistino, ki je bila dokaj strma. Pokrivala jo je srednje dolga trava.  Postalo mi je očitno, da je to nekdanje smučišče. Da je nekdanje, mi je zelo jasno povedala zarjavela žica in kolut, ki bi moral vrteti to žico in ni bil ravno na svojem mestu. Na drugi strani čistine, sem zagledal nekaj rdečega. Odločil sem se, da preverim kaj je to. Bilo je nekakšno mičkeno drevo, ki je bilo prekrito z malimi rdečimi sadeži – v velikosti borovnice. Izgledalo je sočno, toda ostalo je zgolj pri temu – izgledu namreč. Bilo je kiselkasto kot najbolj kislo sadje, kar sem ga kdaj probal. In ne me narobe razumeti, jaz namreč obožujem kislo sadje, toda to je pa bilo preveč. Čudil pa sem se, ker je bilo že take lepe rdeče barve, okus pa tako kiselkast. Ali morda še ni bilo zrelo? Ne vem.

Ko sem bil na čistini, sem pogledal navzdol in razprl se mi je čudovit pogled. Žal mi je bilo, da nisem vzel fotoaparata s sabo (starša sta ga namreč vzela na morje). Videl sem Šmarno goro, videl sem Triglav, videl sem naše prelepe Alpe. Videl sem celo svojo lastno hišo. No, po pravic povedano, sem jo sprva napačno določil, toda, ko sem se povzpel še nekoliko višje, sem jo lahko natančno lociral – bolj natančno, njeno streho. Po čistini sem šel navzgor in naenkrat opazil množico pajkovih mrež, spletenih skupaj na vrhu nekakšne čudne rastline. Dobesedno so pokrivala skoraj vse tiste rastline, ki so tam rastle. Pajčevine so bile ogromne – vsaj v razmerju z velikostjo pajka. Nekatere so imele premer celo večji od enega metra. Ko sem se prebijal proti vrhu, sem se izjemno mučil, da jim ne bi uničil njihove mojstovine. Vem namreč, da se kar pošteno nadelajo zanjo.

Prišel sem do vrha in tam splezal na nekakšen kup lesa in zemlje, razširil roke ter zakričal v zelo tihem glasu – nisem namreč hotel zbujati pozornosti. Usedel sem se na to gomilo in si malo spočil ter užival v razgledu. Nad mano sta se pojavila dva kačja pastirja. Po kratkem dvoboju je eden stisnil rep med noge in jo ucvrl v gozd. Čudno mi je bilo, da sta se ravno tam spopadala, saj naj bi kačji pastirji bili teritorialni samo okoli vode. Pa vseeno, moje znanje o kačjih pastirjih ni ravno preveč obsežno, tako, da se več s tem nisem ubadal. Sem se pa ubadal s sokolom/kanjo/alikarkoližeje, ki je poletel nad mano. Še malo sem posedel in ravno ko sem hotel iti, sem slišal znamenit sokolji glas ter zopet pogledal v nebo. Ponovno se je pojavil nad mano, toda tokrat še za malenkost bližje. Bil je veličasten.

Pot sem nadaljeval, vendar mi ni bilo do tega, da bi hodil po nekih utrjenih poteh in srečeval vse možne živali, vrste homo sapiensa (glede na to, da je bil ponedeljek, sem večinoma srečaval stare mamice – pa še teh v zelo majhnem številu). Zato sem ubiral manj utrjene poti oziroma sploh neutrjene poti. Tam sem se srečeval z majhnimi rastlincami, ki so imele lepe vijolične plodove – borovničke. Utrgal sem eno ali dve in jih pojedel, vmes pa se boril, da jih ne bi kaj preveč pohodil. Toda to je bilo jalovo početje – bilo jih je toliko, da bi lahko nahranil z njimi celotno Slovenijo. Ne, resno, bilo jih je vsaj 20 do 40 na kvadratni meter. Počasi me je moja potpežljivost minila in sem začel kar preprosto tacati po njih.

V gozdu se mi je dogodilo res veliko reči. In ker je že sedaj tale tekst dokaj dolg ter se meni več ne da pisati, bom končal kar tukaj in napisal nadaljevanje v bližnji prihodnosti. Verjamate ali ne, nadaljevanje pohoda je bilo ravno tako zanimivo (čene še bolj), kot začetek.

(žal mi je, da nimam slik in da jih ne morem pripopati zraven. Naslednjič bom šel na takšen pohod s fotoaparatom. Obljubim)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v narava | 12 komentarjev »