Blog za kosmate homo sapiense

Vir življenja

Objavljeno 20.06.2009 00:23 avtor snakekan

Koraki so postajali težki. Približeval se je novemu okolju, morda še strašnejšemu, kot ta, v katerm je bil do sedaj. Toda otroška radovednost ga je premamila. V njemu se je prebudila želja po novih dogodivščinah, kjer bi doživel še nedoživeto, po novih izkušnjah, da bo razširil svoj umski repetoar, po doživetju nečesa novega, kar ga bo ponovno presunilo. Hotel si je povrniti smisel življenja. 

Telo se mu je začelo tresti. Začutil je spoštovanje do izjemnosti, ki se je nahajala pred njim in do vse izjemnosti, ki mu jo lahko preda. Pred njim je stala nepregledna množica dreves. Vedel je: ko enkrat vstopi v njo, več ne bo povratka. Narava bo vzela svoj delež. Nikdar več ne bo enak. Življenje se ne bo ne znova začelo ne končalo. Življenje ga bo predrugačilo.

Vsakič, ko je vedel, da se od nečesa poslavlja, so ga premamili spomini. Spomini na vse, kar bo zapustil. Naj so bili še tako slabi, jih je vseeno obnovil. Zavedel se je dejstva, da se vsi ti dogodki več ne bodo zgodili, da so enkratni in neponovljivi. Tudi tokrat so se mu utrnile kapljice izpod oči. Vso trpljenje, ki ga je videl, mu ni prepustilo druge možnosti. Zaželel si, da se ne bi nikdar niti rodil. Vendar je vedel, da to pri njemu ni opcija. Samo borba do zadnjega je bila. Toda želel si je, da bi prišla vsaj hitro in intenzivno, ne pa da se vleče in vleče ter mu jemlje vso energijo. Ni vedel, da se mu bo njegova želja v bližnji prihodnosti uresničila. In ni vedel, da bo to tako zelo težko.

Še enkrat se je ozrl po zelenih poljih, pobarvanih v rdečo barvo. Ni več hotel biti v tem svetu. Zadosti je videl, zadosti je doživel. Samemu sebi je pravil, da mora začeti znova, da še ni vsega konec. Toda v mislih so se mu pojavili vsi tisti, ki so  neprostovoljno sodelovali v tem procesu. Vsi tisti, njemu podobni, ki jim sreča ni bila naklonjena in vsi tisti, ki niso imeli take trme in znanja kakor on. Vedel je, da na njih ne bo nikdar pozabil. Četudi je zgolj sonce še pripekalo na njihove ostanke in kazalo grozljivo sliko resničnosti. Moral je premagati resničnost. Moral se je vrniti v otroška leta, leta v katerih je svet takšen, kakor si ga mi zaželimo. Smrad trupel namreč ni bila njegova želja.

Vstopil je v množico debel in listov. Nič več ni imel sonca na ramenih. Nadomestila ga je senca gozda.

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Vir življenja”

  1. maris pravi:
    20.06.2009 01:32

    Uh, pretresljiva pripoved. Ne, umret res ni tako enostavno kot bi si človek želel. Ampak upanje umre zadnje. Kaj pa če je sonce na ramenih imel, le videti ga ni več mogel? Upam, da je to v senci gozda spoznal in začutil.

    Moj poklon. Lepo pišeš.

  2. nish pravi:
    20.06.2009 10:46

    Življenje te predrugači. Tudi.
    Kaj pa če ti predrugačiš njega?

    “o trave, reka, kamen, drevo,
    molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
    dobra, velika bitja,
    ki spregovore samo,
    kadar umolknejo ljudje. ”

    Tako nekako je v gozdu….po moji meri. ;)

  3. snakekansnakekan pravi:
    20.06.2009 16:23

    Nish: življenje te lahko predrugači lahko pa tudi ti njega predrugačiš. Odvisno od konkretne situacije, volje, ki jo poseduješ, in ostalih okoliščin, kot bi to bila npr. sreča.

    Sicer je pa ta citat zelo lepo napisan. Naravo moramo spoznati. Ker dokler je ne, se nam zdi tuja in neosebna.

    maris: hvala. Moram pa povedati, da ni ta tekst tako zelo metaforičen, kot se je tebi morda zdel. Je vzet ven iz konteksta. Če na kratko povzamem, se gre za to, da zapušča ta mož svojo staro okolje in gre v neko novo, kjer bo živel bolj mirno; prostor, kjer več ne bo doživljal vsa te grozne reči, ki jih je do sedaj. To okolje je gozd.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !