Blog za kosmate homo sapiense

Arhiv za mesec Julij, 2009


O človeških nagonih

24.07.2009 - 21:42 - Objavil snakekan

Menda vsi vemo, da smo ljudje med drugimi tudi lahko zelo afektivni, nerazumni ter (v mojem besednjaku) nagonski. Večina ljudi trdi, da zasedajo le-ta stanja zgolj manjši del našega življenja, sicer pa naj bi bili večino časa dokaj razumni. Toda mislim, da je potrebno takšno trditev do temeljev preveriti; imam občutek, da se v njej skriva vse preveč protislovij.

Zelo težavno vprašanje se glasi – kaj vse je pri ljudeh nagon? Kaj vse delamo ljudje zato, ker nam naši nagoni tako velevajo?

Mnogi bi najraje to skrčili na jezo in paniko. Pravijo, da smo razumni ves čas, z izjemo izjemnih situacij. Ko nam bo recimo nekdo rekel, da naša hiša gori ter bomo to tudi zavohali in vidli, bo prevzel nadzor nad nami nagon po samoohranitvi – razum bo v veliki meri odpovedal, edino kar bomo sposobni storiti je, da bomo poiskali najbolj preprost izhod in poskusili zbežati skozi njega. V takih posebnih okoliščinah ima nagon premoč, sicer pa je v navadnih situacijah skorajda popolnoma potlačen. Vsaj tako pravijo navadni ljudje.

Toda, raje pogljemo ta problem z nekoliko druge smeri – ko biologi opazujejo živali, jih vedno razumejo v zelo veliki meri kot bitja nagonov. Ko gre lev, ki sicer lovi ponoči, na lov podnevi, to pripišemo nagonu po lovljenju plena. Nikdar ne prepišimo njihovi razumnosti. V bistvu bi bilo bolje rečeno, da radi pripisujemo vsakemu njihovemu dejanju neko podzavestno, nagonsko delovanje. Če ostanemo pri levih: kako se dogovorijo za lov? Odgovor je, s komunikacijo; ampak njihovo komunikacijo jemlemo kot nekakšen instinkt in ne kot odraz njihovega razuma ter zmožnosti prostovoljnega komuniciranja.

Kaj pa če je tudi človek žival? In to je retorično vprašanje, ker se dobro ve, da smo živali – sicer drugačne živali kot ostale, toda to ne spremeni prav ničesar. Tudi ježi so drugačni od ostalih živali, in sicer po bodicah. Ali jih to pač naredi za posebno vrsto živega bitja?

Če je človek žival, potemtakem se tudi mi večinoma ravnamo nagonsko. Morda imamo nagon po radovednosti, po ustvarjalnosti, po komuniciranju; morda imamo nagon po vseh stvareh, ki jih počnemo. Morda mene vodi sedaj nagon, da pišem ta tekst – nagon po sporočanju mojih misli drugim; in kaj drugega je to, kot navaden čredni nagon? (očitno sem res ena velika ovčica, da sem se to sploh spravil pisati)

Treba je priznati, da je nagon eno izmed največjih čudes, kar jih je mati narava kdaj ustvarila. Še tako razumno bitje, kakor naj bi bil načeloma človek, se mu ne more upreti. Tako malo je ljudi, ki se mu lahko uprejo – pa še ti so samo zamenjali en nagon za drugega. Naj navedem primer budizma: budisti se odpovedujejo spolnosti, (dobri) prehrani in pijači. Kar se tiče nujnih reči za eksistenco, jih zaužijejo ravno toliko, da njihovo telo zmore še naprej delovati. Njihovo življenje temelji na molitvah ter poskusu dosega nirvane, tj. razvsetljenja in dosega popolne srečnosti.

Za njih bi morda lahko trdili, da so se določenim nagonom odpovedali. Toda jaz bi tu raje uporabil drugačen besednjak: odpovedali so se določenim nagonom, ki se nam zahodnjakom zdijo najbolj samoumevne, ter jih zamenjali za drugačne. Namesto nagonu spolnosti, se predajajo nagonu po vsevednosti. Namesto nagonu po dobri prehrani in pijači, se predajo prav istemu nagonu – tj. po dosegi nekega popolnega užitka. Morda bi mi lahko tu nasprotovali, da je že sama zavrnitev nagona dokaz, da se da odpovedati nagonu. Ne strinjam se. Nagoni niso posamezni in nimajo meje. Ne, med sabo se prekrivajo, se borijo; hočejo doseči prevlado. Ko začne eden izgubljati moč, jo drugi ravno toliko pridobi.

Lahko obrnemo to na sto in en način, toda človek je lahko le človek nagona. Vsi tisti filozofi, ki so trdili, da se je treba afektom izogibati, za dosego nekakšne »prave« resnice, so trdili zgolj, naj zamenjamo ene nagone za druge.

Srečo lahko dosežemo na nešteto načinov, toda vsi so, tako ali drugače, zgolj odraz zadovoljitve določenega nagona. Če sem lahko nekoliko ironičen: za vse tiste, ki pravite, da zgolj zadovoljevanje nagonov ne more biti smisel življenja, vam preostane zgolj samomor. Se opravičujem, niti to vam ne preostane. Če boste namreč storili kaj takega, bo zopet zmagal vaš nagon – morda nagon po pozornosti (črednosti), nagon po dokazovanju svojega prava (vsevednosti), nagon po srečnosti (v tem, da boste mrtvi), ali pač katerkoli drug nagon.

Menim, da moram poudariti tudi, da nasprotnih nagonov ni. Nagona po nesreči ni; je samo nagon po srečnosti v nesreči. Naj navedem primer: ko se najstnik začne zatirati, zato da bi ostalemu svetu pokazal, kako je bogi ter poseben, s tem zadovoljuje svoj nagon po srečnosti, tako, da vidi srečo v nesrečnosti. Podobno je z vsako stvarjo, ki jo storimo – čim da storimo neko dejanje, smo ga storili zato, ker smo mislili, da nam bo prinesel največ sreče. Če se odločimo žrtvovati svoje prste zato, da bo lahko neka druga oseba preživela, smo to storili zato, ker menimo, da nam bo več sreče (in manj nesrečnosti) prineslo to dejanje, kakor kakšno drugo.

Ne pričakujem, da bojo ljudje kadarkoli, v kateri koli epohi, bili pripravljeni sprejeti takšno definicijo človeka. Slabo bi se izrazil, če bi pravil, da ljudje raje živijo v iluziji kakor resnici; boljša bi bila trditev, da smo ljudje (in tudi po vsej verjetnosti vse živali) popolnoma nesposobni sprejeti mišljenje, ki nas izenačuje z vsemi zadevami okoli nas ter nas oropa posebnosti. Vsako bitje si želi o sebi imeti predstavo, da je nekaj enkratnega, posebnega, neponovljivega in na koncu koncev tudi nekaj zelo dobrega. Če se temu odrečemo, potem več ne moremo videti smisla – smo zgolj kopije z napakami, ki se trudijo početi to, kar jim njihov notranji ustroj dopoveduje naj počnejo. Smo sužnji našemu lastnemu telesu – oziroma še bolje, smo roboti za dosego naših nagonov.

Moj namen ni, da vas prepričam, da so nagoni vse. Moj namen je, da vam dam nekaj za misliti; nekaj, s čimer lahko dosežete večjo razumnost. Seveda le v primeru, da tudi razum ni zgolj nagon.

  • Share/Bookmark

V kategoriji misli | 41 komentarjev »

Cvetlice in žuželke

22.07.2009 - 18:50 - Objavil snakekan

 

Metuljček na pesku

 

To so fotografije rož in žuželk, ki sem jih naredil na poti na najvišji hrib Polhograjskega hribovja.

  • Share/Bookmark

V kategoriji narava | 3 komentarjev »

Basen o leopardu in levinji

16.07.2009 - 12:56 - Objavil snakekan

Izkušen leopard, v srednjih mačjih let, je ležal na svojem najlubšem drevesu. Tace so mu visele navzdol, pogled je bil usmerjen proti širnim prostranstvom savane, le rep ga je s svojim miganjem izdajal, da je še vedno med živimi. Njegov pogled je bil prazen. Bil je pogled živali, ki več ni vedela, kaj hoče – pogled bitja, ki več ni videl razlike med življenjem in smrtjo.

S kotičkom očesa je videl približajočo se žival. Elegantno se je premikala med posušeno travo, se izmikala termitnjakom in bujnim drevesom ter preskakovala mrtva debla. Korak za korakom je skrajševala razdaljo in pojavil se je obris prelepe mačke – levinje.

Levinja je zagledala leoparda ter zadirjala proti njemu. Leopard je zgolj nemo opazoval agresivne poteze svojega največjega sovražnika. Ni se premaknil nit za ped, le njegove žalostne očke so sledile tej prelepi postavi. Za njenimi tacami se je visoko dvigoval prah in bližala se mu je z neverjetno hitrostjo. Toda to ni zmotilo leopardovo hladnost. Niti je ni globoko in sovražno renčanje. Zmotilo ga ni niti dejstvo, da je začela plezati na drevo ter da bo vsak trenutek čisto ob njem in mu bo zasadila svoje zobe v njegov vrat; vse zgolj z namenom, da mu zdrobi hrbtenico. Ne, njega ni prav nič zmotilo. Bil je zamišljen v svoje čudne misli. Niso mu dale miru. Bolje rečeno, skoraj so mu dale smrt, saj v borbi proti levinji ni imel možnosti.

Bolj kot se mu je levinja bližala, bolj se je čudila nad obnašanjem svojega daljnjega mačjega sorodnika. Splezala je na drevo, njeni zobje so bili pripravljeni za uboj. Toda ta čudna mačka se ni niti zdrznila ob tako hudi nevarnosti. Njo je to motilo. Ni vedela, kaj bi storila. Njen nagon, po eliminiranju konkurence, jo je minil. Nekaj časa ga je še opazovala, nato pa ga je vprašala: »Zakaj ne bežiš pred mano? Zakaj samo nemo stremiš predse, medtem ko ti grozi smrt? Zakaj?«

Leopard je obrnil pogled proti njej in ji z otožnim glasom povedal, da ji nima smisla razlagati svoje težave ter da naj konča z delom, zaradi katerega se je sploh povzpela na drevo. Levinji ta odgovor ni ustrezal. Vsedla se je na isto vejo, na kateri je bil on. Zamislila se je nad njegovimi besedami. Odločila se je, da mu bo poskušala pomagati, zato mu je odgovorila, naj ji vsaj poskuša razložiti; saj vendar vidi, da ona ni takšna kakor ostale levinje, saj bi ga čene že ubila. Česa takega ni pričakoval iz njenih ust. In ravno sproščenost ter bistrost njenih besed je bil razlog, da se ji je odločil vsaj začeti razlagati svoje težave – če bo videl v nadaljevanju, da nima smisla, bo prenehal.

»Veš levinja moja, mnogo sem že preživel. Mnogo sem že storil. Zares mnogo. Toda mojo mladostniško veselje do česarkoli, samo, da sem nekaj počel, me je minilo. Sedaj gledam nazaj na moje življenje ter vidim, da ni bilo nič vrednega živeti. Morda sem dosegel mnoge stvari, vredne leopardovega imena, toda ne tudi mojega lastnega imena, ne tudi nekaj kar bi lahko rekel, da je zares pravi smisel leoparda. Mnogi namreč pravijo, da je smisel leoparda sledenje svojim nagonom in ubijanje gazel, svinj, opic – vse zgolj za preživetje; ter preganjanje manjših živali, ki bi mi morda bile konkurenca. Ne smem niti pozabiti na reprodukcijo ter na nagon po ohranitvi mojih lastnih genov, kar vklučuje tudi zatiranje in pobijanje ostalih mladičkov, ki jih nisem jaz zaplodil. Pa ima ta množica, prav? Ve več od mene? Kaj sploh dejansko ve?«

Videl je, da mu levinja sledi. Njene oči so gledale v praznino. Še tako lepa medena barva oči, je v tistem trenutku izgledala prazna, kot nebo brez oblakov. Ves sij, ki ji ga je dalo sovraštvo, je zbledel. Ni se zlagala: bila je res drugačna od ostalih levinj. Zato ji je namenil še nekaj besed:

»V življenju sem naredil mnogo stvari, o katerih lahko drugi le sanjajo. Nisem bil nikdar nekakšen povprečni leopard. Bil sem in še vedno sem, daleč najboljši lovec naokoli. Ulovil sem že vse možne živali – od antilop, do malih gnujev, velikih svinj bradavičark, velikih pavijanov, do mladih bivoljih mladičev. Toda kaj mi to pomaga – ali je res ves smisel življenja v zvestem poslušanju svojih instinktov? Ali res lahko rečem, da je bilo moje življenje smiselno, če pa je edina stvar, ki sem jo počel, zadovoljevanje nagonov? Jedel sem, se basal, bežal pred sovražniki in se boril za preživetje, pil, seksal, pobijal. Ali je to res to, kar mene zares določa? Ali pač lahko to melanholijo sedaj premagam, kljub temu, da sem že polovico življenja zapravil za, preprosto rečeno, bedarije? Ali res lahko premagam nagone in v tem najdem smisel?«

Levinja je povesila pogled ter mu otožno odgovorila: »Leopard moj, vem, da ti ni lahko. Vem tudi, da življenje ni lahko. Vsako razumno bitje pride prej ali slej do te točke, kakor ti. Ne vidijo ne smisla, ne izhoda. Njihovo življenje počasi tone in namesto, da bi še naprej izpopolnjevali svoje mojstrtvo, se oni raje odločijo predati. Kaj ti pomaga ves potencial, ki ga imaš, če pa ga nisi pripravljen izkoristiti ali pa se hočeš predati na sredi poti? Povem ti, moraš nadaljevati svojo pot. Nisi si izbral lahke poti, toda ravno to je tisto, kar ti bo v nadaljne prinašalo veselje.«

»Pa je res tako?« se je zamišljeno vprašal leopard. »Ali ni tako, da ko enkrat odkriješ nesmisel vsega naokrog, da se več nikdar ne moreš vrniti na staro stanje nevednosti? Včasih si prav zaželim, da bi bil le neveden leopard, kateremu edini problemi bi bili hrana, pijača in spolnost. O kako lepo bi bilo tako življenje – videl bi le, kar bi se mi pojavilo direktno pred očmi; smisel bi ponovno najdel v nesmiselnem zadovljevanju nagonov. Toda sedaj več ni poti nazaj. In ne vem, kje naj najdem smisel. Vse se mi zdi minljivo. Vse se mi zdi brez pravega pomena.Vse je zgolj prah v vetru.«

Levinja več ni vedela kako naj mu pomaga. Videla je, da se je njen daljni bratranec znajdel v hudih težavah. Izhod iz njih ne bo nikdar mogoč; zato se je odločila, da mu bo poskušala pomagati vsaj tako, da mu bo lajšala simptome njegove eksistenčne krize – nekako podobno kakor je pri zdravstvu: če ti ne morejo odpraviti vzroka tvoje bolezni, jim preostane le lajšanje njenih posledic. Rezlutat: morda imaš nekoliko boljše življenje, toda še vedno ostajaš bolan.

»Veš, nobeno življenje ni sama sreča in srečnost. Vse se giba, premika – od enega nasprotja do drugega. Zato poskušaj izkoristit srečne trenutke ter pozabi na slabe trenutke, kakor je tudi tale sedaj. Mnogo je stvari, ki ti lahko prinesejo veselje, samo opaziti in razveseliti se jih moraš.«

Zmanjkalo ji je besed. Ni vedela, kako bi utemeljila svoje argumente. Pogledala je proti sončnemu zahodu, kjer so ji misli napolnile glavo: »Vidiš to prelepo sonce, ki se odpravlja navzdol ter s seboj odnaša žarke svetlobe. Vidiš, kako lepo je obarval to prelepo deželo; kako je listje, na sosednjih drevesih, rdeče, kakor zemlja; kako se mičkeni termiti spravljajo v termitnjak. Ne vidiš niti kako lep mičken pajkec pleza po tvojem hrbtu ter se poskuša dvigniti v nebo s pomočjo svile iz svojega zadka. Ne, ne vidiš, kako zelo lep je lahko ta svet. Moraš le znati pogledati iz pravega kota; to je vse kar potrebuješ za srečnost.«

Leopard ji je sarkastično odgovoril: » Pajek na mojem hrbtu? Ta si pa res zasluži vso mojo pozornost. Sam pogled nanjga mi nariše nasmeh na obraz. Kaj drugega leopard rabi, kot enega pajkca na hrbtu, da bi bil srečen?«

Sarkastični prizvok je izginil iz njegovega glasu in zamišljen glas je nadeljeval: »Čudno, da ne rečeš isto za tega klopa na moji nogi, ki mi trenutno sesa kri. Tudi on bi znal biti zelo lep.« Ustavil se je. Pogledal je levinjo v oči ter nadaljeval: »Življenje le ni tako preprosto, kot ga ti poskušaš prikazati. Res je, lahko uživam v malih trenutkih, ampak to so zgolj mali trenutki; kaj pa vsi tisti trenutki, ko ni nič od mojega življenja? Kaj pa vsi tisti ostali trenutki, moja predraga mačka? Vsi tisti dolgi trenutki brez smisla; vso tisto mučno posedanje in razmišljane o nesmiselnosti. Kaj pa naj s temi trenutki? Kaj naj mi zapolni to vrzel? Prosim, povej mi in me odreši muk.«

Zopet je spravil levinjo v zadrego; zopet ni vedela, kaj naj mu odgovori. Na nek način je čutila, da ima prav, na drug način pa se ji njegov pogled upiral.

»Veš, včasih čas reši zadeve. Daj času čas. Pusti, da zaceli rane in ponovno se boš vrnil v staro dobro življenje. Ponovno boš najdel svoj smisel; ponovno bo življenje prelepo. Zopet boš….«

Leopard jo je prekinil. Njene besede so ga motile: »Čas reši le začasne težave, ki ti napolnjujejo duha. Reši te problema zaljubljenosti, sovraštva ter še mnogih ostalih reči, toda ne pa tudi popolne brezsmiselnosti. In veš, sam sem isto menil kakor ti: čas bo rešil vse. Sem si dal čas, ampak rešitve ni bilo. Morda meniš, da se je moja težava začela šele včeraj, toda motiš se. Začne se počasi – prvo se ti kakšna posamezna temna misel pojavi v glavi. Kaj hitro tudi odide. Vendar se tudi vrne – v še veliko hujši obliki. Stopnjuje se in stopnjuje se, vse dokler ni konca življenja.«

 

Pogovor se je tako nadaljeval do pozne noči.

 

Bila je že temna noč, ko sta končala s pogovori. Luna je obsijevala okolico s svojo svetlobo, hijene so v bližini tulile in levje krdelo se je spravilo na lov za zebrami. Levinja je vedela, da jim mora pomagati – doma ima namreč dva mladička. Mora jih nahraniti ter poskrbeti za njuno preživetje.

Zmenila sta se, da se ponovno srečata jutri ob prvem sončnem žarku na tem istem drevesu. Odšla je počasi in previdno, oziroma bolje rečeno nerodno. Levi namreč niso ustvarjeni za drevesa.

Njena silueta je kaj hitro izginila v noč; ravno tako tudi leopardove misli.

Naslednje jutro, oziroma bolje rečeno, je bila še vedno noč, se je levinja odpravila proti drevesu, na katerem je še včeraj počival leopard. Dokler so se prvi sončni žarki pojavili nad savano, je ona že bila tam. Sama. Njega več ni bilo. Ni vedela kam je šel ali zakaj je šel. Gledala je proti drevesu ter reflektirala včerajšno debato. Niti besedice ni spregovoril o svojem odhodu. Strah jo je bilo, da se je odločil storiti nezaslišljivo.

Vse naokoli so ptički žvrgoleli. Njih ni zanimala ta drama. Oni so zgolj sledili svojim nagonom ter poskušali privabiti samice. Tedaj se je levinji utrnilo – zakaj jih ne bi vprašala, če so slučajno videli kakšnega leoparda ter če so, kam je odšel. To je tudi naredila. Naletela je na posmeh. Zakaj bi pa levinjo zanimalo, kaj se dogaja z leopardom. Toda tudi vsi ptiči niso enaki; eden se ji je približal in ji začivkal: »Odšel je tam, nekam daleč. Tam, kjer se stika horizont z morjem. Nekaj je jamral, da gre spoznavat novo okolje; da bo raziskal morje; da bo morda tam našel tisto, kar išče. Morda…«

Levinjo so te besede hkrati pretresle in razveselile. Morda bo tam najdel to, kar je iskal; morda pa pač ne. Upa lahko le na najboljše. Videla ga namreč več ne bo. Ostal bo le spomin.

Ko je levinja ravno hotel oditi, ji je ptiček izpel še naslednje besede: »Na poti si je govoril, s tihim glasom: »Najboljše še pride. Najboljše šele pride…«

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | 10 komentarjev »

Gozd (1. del)

13.07.2009 - 19:23 - Objavil snakekan

Po dolgem času sem se ponovno odpravil v gozd. Da se mi ne bi pripetilo kaj hudega, sem s sabo vzel nahrbtnik in v njega zbasal nož, kompas, majico z dolgimi rokavi, plastenko vode, vezalke, knjigo ter mobitel. Pot me je odnesla v bližnji gozd, oddaljen od mojega bivališča približno en kilometer. Kot ponavadi, je tudi ta gozd obstajal zgolj zaradi dejstva, da je njegova površina hribovita. Zato se je kratek vzpon začel že ob vstopu, kjer sem nadaljeval pot proti zahodu.

Sprva mi mati narava ni prikazala nič posebnega. Hodil sem in hodil in nikjer ni bilo česa takega, kar bi me lahko privabilo – dokler nisem enkrat pogledal gor in videl kako ogromni so nekateri iglavci. Ker gledam preveč dokumentarcev, med njimi tudi Ultimate Survival in Beara Gryllsa v njem, sem ga poskušal posnemati. Čevlje sem skupaj zvezal z eno vezalko, tako, da je bila ta vezalka vmes med nogami (za boljšo ponazoritev – tako kot imajo zaporniki vklenjene noge). Z rokami sem objel masivno drevo in skočil gor še z nogami. Vezalka, naj bi povzročalo dodatno trenje, tako, da bi jaz (načeloma) bil zmožen plezat še navzgor. Toda eno je Bear, drugo sem pa jaz. Vezalke so mi pomagale ravno toliko, da sem lahko ostal objet z drevesom, nisem pa se mogel premikati navzgor. Zato sem obupal, odvezal vezalke ter se odločil, da več dokumentarcem ne bom sto odstono verjel. Nekaj pametnega pa sem le odnesel očitno

Medtem ko sem si odvezoval vezalke, sem opazil mravljo na čevlju. Bila je kar precej velika – recimo en centimeter ali mogoče mičkeno manj. Toda nisem opazil samo mravlje – okoli mene se je vrtela ena grda samica tigrastega komarja. Priletela mi je na roko in jaz sem z drugo roko zamahnil po njej. Ravno tako, kot mojster borilnih veščin, sem jo udaril ravno zadosti, da se mi ni razmazala po roki, toda še vedno zadosti, da več ni mogla leteti. Z mojo mojstersko tehniko, sem ji povzročil krut konec - počasno smrt oziroma, če je imela srečo, so jo mravlje rešile pred dolgim mučenjem.

Vstal sem se ter zadovoljen z dejstvom, da sem srečal vsaj kakšno živo bitje, nadaljeval pot, vmes pa gledal v tla, če mogoče srečam še kakšno mravljico. Nisem mogel verjeti. Po celi potki so gor in dol gomazile mravlje. Šele ko sem prehodil približno 200 metrov je njihova vojska počasi uplahnela. Toda vmes pa so bili odseki, kjer je bilo dobesedno na tisoče mravelj. Pazil sem, da jih ne bi pohodil, toda bilo je brez učinka – preprosto jih je preveč. Značilno za radovedno bitje, me je zanimalo, kakšne mravljice so sploh to in s čim se prehranjujejo. Zato sem jim sledil izven označene “človeške” potke na njihovo potko. Ker sem opazil, da so začele gomaziti po meni, sem se usedel na štor od drevesa ter nekoliko odmaknil noge od njihove, kemijsko začrtane, potke. Opazoval sem tisto množico črno-rdečih bitjec ter nisem zagledal prav nič, kar bi lahko izgledalo kot njihova prehrana, z izjemo enega hroščjega krila (vsaj zdelo se mi je, da je to to), in s pomočje tega sklepal, da so mesojedke. Ni mi pa bilo treba sklepati, da znajo biti tudi zelo agresivne, saj se mi je zdelo to samoumevno potem, ko sem pogledal svoje čevlje in na njih nekaj mravljic. Bile so nepremične. Vprašal sem se, zakaj za vraga so tako mirne, medtem ko pa ostale tako zelo hitijo po opravkih. Odgovor je bil na dlani – svoje čeljusti so zagrizle v moje čevlje (hvala bogu, da samo v njih). Parkrat sem jih frcnil ter nadaljeval pot v smeri zahoda.

Kmalu sem prišel na čistino, ki je bila dokaj strma. Pokrivala jo je srednje dolga trava.  Postalo mi je očitno, da je to nekdanje smučišče. Da je nekdanje, mi je zelo jasno povedala zarjavela žica in kolut, ki bi moral vrteti to žico in ni bil ravno na svojem mestu. Na drugi strani čistine, sem zagledal nekaj rdečega. Odločil sem se, da preverim kaj je to. Bilo je nekakšno mičkeno drevo, ki je bilo prekrito z malimi rdečimi sadeži – v velikosti borovnice. Izgledalo je sočno, toda ostalo je zgolj pri temu – izgledu namreč. Bilo je kiselkasto kot najbolj kislo sadje, kar sem ga kdaj probal. In ne me narobe razumeti, jaz namreč obožujem kislo sadje, toda to je pa bilo preveč. Čudil pa sem se, ker je bilo že take lepe rdeče barve, okus pa tako kiselkast. Ali morda še ni bilo zrelo? Ne vem.

Ko sem bil na čistini, sem pogledal navzdol in razprl se mi je čudovit pogled. Žal mi je bilo, da nisem vzel fotoaparata s sabo (starša sta ga namreč vzela na morje). Videl sem Šmarno goro, videl sem Triglav, videl sem naše prelepe Alpe. Videl sem celo svojo lastno hišo. No, po pravic povedano, sem jo sprva napačno določil, toda, ko sem se povzpel še nekoliko višje, sem jo lahko natančno lociral – bolj natančno, njeno streho. Po čistini sem šel navzgor in naenkrat opazil množico pajkovih mrež, spletenih skupaj na vrhu nekakšne čudne rastline. Dobesedno so pokrivala skoraj vse tiste rastline, ki so tam rastle. Pajčevine so bile ogromne – vsaj v razmerju z velikostjo pajka. Nekatere so imele premer celo večji od enega metra. Ko sem se prebijal proti vrhu, sem se izjemno mučil, da jim ne bi uničil njihove mojstovine. Vem namreč, da se kar pošteno nadelajo zanjo.

Prišel sem do vrha in tam splezal na nekakšen kup lesa in zemlje, razširil roke ter zakričal v zelo tihem glasu – nisem namreč hotel zbujati pozornosti. Usedel sem se na to gomilo in si malo spočil ter užival v razgledu. Nad mano sta se pojavila dva kačja pastirja. Po kratkem dvoboju je eden stisnil rep med noge in jo ucvrl v gozd. Čudno mi je bilo, da sta se ravno tam spopadala, saj naj bi kačji pastirji bili teritorialni samo okoli vode. Pa vseeno, moje znanje o kačjih pastirjih ni ravno preveč obsežno, tako, da se več s tem nisem ubadal. Sem se pa ubadal s sokolom/kanjo/alikarkoližeje, ki je poletel nad mano. Še malo sem posedel in ravno ko sem hotel iti, sem slišal znamenit sokolji glas ter zopet pogledal v nebo. Ponovno se je pojavil nad mano, toda tokrat še za malenkost bližje. Bil je veličasten.

Pot sem nadaljeval, vendar mi ni bilo do tega, da bi hodil po nekih utrjenih poteh in srečeval vse možne živali, vrste homo sapiensa (glede na to, da je bil ponedeljek, sem večinoma srečaval stare mamice – pa še teh v zelo majhnem številu). Zato sem ubiral manj utrjene poti oziroma sploh neutrjene poti. Tam sem se srečeval z majhnimi rastlincami, ki so imele lepe vijolične plodove – borovničke. Utrgal sem eno ali dve in jih pojedel, vmes pa se boril, da jih ne bi kaj preveč pohodil. Toda to je bilo jalovo početje – bilo jih je toliko, da bi lahko nahranil z njimi celotno Slovenijo. Ne, resno, bilo jih je vsaj 20 do 40 na kvadratni meter. Počasi me je moja potpežljivost minila in sem začel kar preprosto tacati po njih.

V gozdu se mi je dogodilo res veliko reči. In ker je že sedaj tale tekst dokaj dolg ter se meni več ne da pisati, bom končal kar tukaj in napisal nadaljevanje v bližnji prihodnosti. Verjamate ali ne, nadaljevanje pohoda je bilo ravno tako zanimivo (čene še bolj), kot začetek.

(žal mi je, da nimam slik in da jih ne morem pripopati zraven. Naslednjič bom šel na takšen pohod s fotoaparatom. Obljubim)

  • Share/Bookmark

V kategoriji narava | 12 komentarjev »

Zadnja bitka

1.07.2009 - 18:25 - Objavil snakekan

Prišel je čas, da spregovori pred svojimi soborci. Ni bilo lahko in minilo je veliko neprespanih noči, da je sedaj končno lahko izgovoril te besede.

Začel je počasi, njegov glas je bil globok in mračen. Med vsakim stavkom je naredil dolg premor: »Obljubil sem vam svobodo. Obljubil sem vam življenje. Toda edino, kar vam lahko dam, je smrt.«. Njegove oči so gledale navzdol, kakor da ga je sram, da jim govori te besede. Zavedal se je namreč, da svoje obljube za njih ne bo nikoli izpolnil in to je bilo težko sprejemljivo. Če je dal obljubo, se jo je vedno držal, kolikor se jo je pač mogel. Ni jih maral prelamljati.

Pogledal je malo naokrog in se prepričal, če mu vsi sledijo. Naslednje besede, ki so mu tekle nekoliko lažje iz ust, bodo namreč imele daljnosežen vpliv. Tempo, barva in jakost glasu so z vsakim stavkom naraščali: »Prišel je čas, da pokažete kaj znate. Prišel je čas, da pokažete, zakaj ste bili vzgojeni. Prišel je čas, da pokažete, zakaj ste bili rojeni. Prišel je čas, da pobijete vse te pošasti. In prišel je čas, da pokažete, za katero stvar ste pripravljeni umreti!« Naredil je premor in nadaljeval: »Tu ni prostora za čustva. Tu ni prostora za jok. Tu se bomo borili in tu bomo umrli. To je vse. Nobenega poslavljanja, nobene dramatizacije – temveč samo akt poguma. Če se hoče kdo odmakniti iz tega projekta, naj mi to pove v tem trenutku. Z lastnimi rokami ga bom ubil! Tu ni prostora ne za predajo ne za beg! Tu je prostor samo za smrt!«

Naredil je še en dolg premor. Ustavil se je, pogledal proti nebu in dodal: »Bratje in sestre, priporočam vam, da si še zadnjič ogledate modro nebo, sonce, oblake, gore in doline. Naslednje jutro jih boste namreč opazavali z mrtvimi očmi.«

Po teh besedah je utihnil ter pogledal vstran. Odšel je nekam na samo, da si je razčistil um. Storiti je moral mnogo izjemno težkih stvari, ki bi se morda zdele navadnemu človeku nemogoče. Moral je bodriti može, moral je on sam izgledati, kakor da nima čustev, moral je organizirati obrambo, moral je štabu dopovedati, da bo ta bitka odločilna in na koncu koncev, moral je tudi pomisliti na svojo ljubico. Lahko se je delal še tako pogumnega, toda pod kožo je bil še vedno človek. Toda jutri bo umrl, zato ni imel časa za človečnost. Čaka ga test, ki bo pokazal, če je dejansko sposoben storiti vse, za kar je v svoji glavi menil, da je pravilno. Čaka ga izkušnja življenja….

 

V rokah je držal svojo katano, čez hrbet mu je visela puška; njegov obraz je bil popolnoma prepojen s sovraštvom in jezo. V očeh soborcev je zbujal strah in spoštovanje. Navdajal jih je s pogumom. V tem trenutku se ni bil noben pripravljen vdati – čeprav so vsi videli pod sabo miljone in miljone gomazečih sovražnikov.

Bitka se je počasi pripravljala na začetek in zaslišal se je njegov glas: »Tu se bomo borili! Tu bo tekla kri! Tu bomo zasadili meče v nasprotnike! Tu bomo ubili vse sovražnike! In tu bomo umrli! Nobene predaje, nobenega umika! Ostane nam samo smrt!!

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | Brez komentarjev »