Blog za kosmate homo sapiense

Zadnja bitka

Objavljeno 1.07.2009 18:25 avtor snakekan

Prišel je čas, da spregovori pred svojimi soborci. Ni bilo lahko in minilo je veliko neprespanih noči, da je sedaj končno lahko izgovoril te besede.

Začel je počasi, njegov glas je bil globok in mračen. Med vsakim stavkom je naredil dolg premor: »Obljubil sem vam svobodo. Obljubil sem vam življenje. Toda edino, kar vam lahko dam, je smrt.«. Njegove oči so gledale navzdol, kakor da ga je sram, da jim govori te besede. Zavedal se je namreč, da svoje obljube za njih ne bo nikoli izpolnil in to je bilo težko sprejemljivo. Če je dal obljubo, se jo je vedno držal, kolikor se jo je pač mogel. Ni jih maral prelamljati.

Pogledal je malo naokrog in se prepričal, če mu vsi sledijo. Naslednje besede, ki so mu tekle nekoliko lažje iz ust, bodo namreč imele daljnosežen vpliv. Tempo, barva in jakost glasu so z vsakim stavkom naraščali: »Prišel je čas, da pokažete kaj znate. Prišel je čas, da pokažete, zakaj ste bili vzgojeni. Prišel je čas, da pokažete, zakaj ste bili rojeni. Prišel je čas, da pobijete vse te pošasti. In prišel je čas, da pokažete, za katero stvar ste pripravljeni umreti!« Naredil je premor in nadaljeval: »Tu ni prostora za čustva. Tu ni prostora za jok. Tu se bomo borili in tu bomo umrli. To je vse. Nobenega poslavljanja, nobene dramatizacije – temveč samo akt poguma. Če se hoče kdo odmakniti iz tega projekta, naj mi to pove v tem trenutku. Z lastnimi rokami ga bom ubil! Tu ni prostora ne za predajo ne za beg! Tu je prostor samo za smrt!«

Naredil je še en dolg premor. Ustavil se je, pogledal proti nebu in dodal: »Bratje in sestre, priporočam vam, da si še zadnjič ogledate modro nebo, sonce, oblake, gore in doline. Naslednje jutro jih boste namreč opazavali z mrtvimi očmi.«

Po teh besedah je utihnil ter pogledal vstran. Odšel je nekam na samo, da si je razčistil um. Storiti je moral mnogo izjemno težkih stvari, ki bi se morda zdele navadnemu človeku nemogoče. Moral je bodriti može, moral je on sam izgledati, kakor da nima čustev, moral je organizirati obrambo, moral je štabu dopovedati, da bo ta bitka odločilna in na koncu koncev, moral je tudi pomisliti na svojo ljubico. Lahko se je delal še tako pogumnega, toda pod kožo je bil še vedno človek. Toda jutri bo umrl, zato ni imel časa za človečnost. Čaka ga test, ki bo pokazal, če je dejansko sposoben storiti vse, za kar je v svoji glavi menil, da je pravilno. Čaka ga izkušnja življenja….

 

V rokah je držal svojo katano, čez hrbet mu je visela puška; njegov obraz je bil popolnoma prepojen s sovraštvom in jezo. V očeh soborcev je zbujal strah in spoštovanje. Navdajal jih je s pogumom. V tem trenutku se ni bil noben pripravljen vdati – čeprav so vsi videli pod sabo miljone in miljone gomazečih sovražnikov.

Bitka se je počasi pripravljala na začetek in zaslišal se je njegov glas: »Tu se bomo borili! Tu bo tekla kri! Tu bomo zasadili meče v nasprotnike! Tu bomo ubili vse sovražnike! In tu bomo umrli! Nobene predaje, nobenega umika! Ostane nam samo smrt!!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !