Blog za kosmate homo sapiense

Gozd (1. del)

Objavljeno 13.07.2009 19:23 avtor snakekan

Po dolgem času sem se ponovno odpravil v gozd. Da se mi ne bi pripetilo kaj hudega, sem s sabo vzel nahrbtnik in v njega zbasal nož, kompas, majico z dolgimi rokavi, plastenko vode, vezalke, knjigo ter mobitel. Pot me je odnesla v bližnji gozd, oddaljen od mojega bivališča približno en kilometer. Kot ponavadi, je tudi ta gozd obstajal zgolj zaradi dejstva, da je njegova površina hribovita. Zato se je kratek vzpon začel že ob vstopu, kjer sem nadaljeval pot proti zahodu.

Sprva mi mati narava ni prikazala nič posebnega. Hodil sem in hodil in nikjer ni bilo česa takega, kar bi me lahko privabilo – dokler nisem enkrat pogledal gor in videl kako ogromni so nekateri iglavci. Ker gledam preveč dokumentarcev, med njimi tudi Ultimate Survival in Beara Gryllsa v njem, sem ga poskušal posnemati. Čevlje sem skupaj zvezal z eno vezalko, tako, da je bila ta vezalka vmes med nogami (za boljšo ponazoritev – tako kot imajo zaporniki vklenjene noge). Z rokami sem objel masivno drevo in skočil gor še z nogami. Vezalka, naj bi povzročalo dodatno trenje, tako, da bi jaz (načeloma) bil zmožen plezat še navzgor. Toda eno je Bear, drugo sem pa jaz. Vezalke so mi pomagale ravno toliko, da sem lahko ostal objet z drevesom, nisem pa se mogel premikati navzgor. Zato sem obupal, odvezal vezalke ter se odločil, da več dokumentarcem ne bom sto odstono verjel. Nekaj pametnega pa sem le odnesel očitno

Medtem ko sem si odvezoval vezalke, sem opazil mravljo na čevlju. Bila je kar precej velika – recimo en centimeter ali mogoče mičkeno manj. Toda nisem opazil samo mravlje – okoli mene se je vrtela ena grda samica tigrastega komarja. Priletela mi je na roko in jaz sem z drugo roko zamahnil po njej. Ravno tako, kot mojster borilnih veščin, sem jo udaril ravno zadosti, da se mi ni razmazala po roki, toda še vedno zadosti, da več ni mogla leteti. Z mojo mojstersko tehniko, sem ji povzročil krut konec - počasno smrt oziroma, če je imela srečo, so jo mravlje rešile pred dolgim mučenjem.

Vstal sem se ter zadovoljen z dejstvom, da sem srečal vsaj kakšno živo bitje, nadaljeval pot, vmes pa gledal v tla, če mogoče srečam še kakšno mravljico. Nisem mogel verjeti. Po celi potki so gor in dol gomazile mravlje. Šele ko sem prehodil približno 200 metrov je njihova vojska počasi uplahnela. Toda vmes pa so bili odseki, kjer je bilo dobesedno na tisoče mravelj. Pazil sem, da jih ne bi pohodil, toda bilo je brez učinka – preprosto jih je preveč. Značilno za radovedno bitje, me je zanimalo, kakšne mravljice so sploh to in s čim se prehranjujejo. Zato sem jim sledil izven označene “človeške” potke na njihovo potko. Ker sem opazil, da so začele gomaziti po meni, sem se usedel na štor od drevesa ter nekoliko odmaknil noge od njihove, kemijsko začrtane, potke. Opazoval sem tisto množico črno-rdečih bitjec ter nisem zagledal prav nič, kar bi lahko izgledalo kot njihova prehrana, z izjemo enega hroščjega krila (vsaj zdelo se mi je, da je to to), in s pomočje tega sklepal, da so mesojedke. Ni mi pa bilo treba sklepati, da znajo biti tudi zelo agresivne, saj se mi je zdelo to samoumevno potem, ko sem pogledal svoje čevlje in na njih nekaj mravljic. Bile so nepremične. Vprašal sem se, zakaj za vraga so tako mirne, medtem ko pa ostale tako zelo hitijo po opravkih. Odgovor je bil na dlani – svoje čeljusti so zagrizle v moje čevlje (hvala bogu, da samo v njih). Parkrat sem jih frcnil ter nadaljeval pot v smeri zahoda.

Kmalu sem prišel na čistino, ki je bila dokaj strma. Pokrivala jo je srednje dolga trava.  Postalo mi je očitno, da je to nekdanje smučišče. Da je nekdanje, mi je zelo jasno povedala zarjavela žica in kolut, ki bi moral vrteti to žico in ni bil ravno na svojem mestu. Na drugi strani čistine, sem zagledal nekaj rdečega. Odločil sem se, da preverim kaj je to. Bilo je nekakšno mičkeno drevo, ki je bilo prekrito z malimi rdečimi sadeži – v velikosti borovnice. Izgledalo je sočno, toda ostalo je zgolj pri temu – izgledu namreč. Bilo je kiselkasto kot najbolj kislo sadje, kar sem ga kdaj probal. In ne me narobe razumeti, jaz namreč obožujem kislo sadje, toda to je pa bilo preveč. Čudil pa sem se, ker je bilo že take lepe rdeče barve, okus pa tako kiselkast. Ali morda še ni bilo zrelo? Ne vem.

Ko sem bil na čistini, sem pogledal navzdol in razprl se mi je čudovit pogled. Žal mi je bilo, da nisem vzel fotoaparata s sabo (starša sta ga namreč vzela na morje). Videl sem Šmarno goro, videl sem Triglav, videl sem naše prelepe Alpe. Videl sem celo svojo lastno hišo. No, po pravic povedano, sem jo sprva napačno določil, toda, ko sem se povzpel še nekoliko višje, sem jo lahko natančno lociral – bolj natančno, njeno streho. Po čistini sem šel navzgor in naenkrat opazil množico pajkovih mrež, spletenih skupaj na vrhu nekakšne čudne rastline. Dobesedno so pokrivala skoraj vse tiste rastline, ki so tam rastle. Pajčevine so bile ogromne – vsaj v razmerju z velikostjo pajka. Nekatere so imele premer celo večji od enega metra. Ko sem se prebijal proti vrhu, sem se izjemno mučil, da jim ne bi uničil njihove mojstovine. Vem namreč, da se kar pošteno nadelajo zanjo.

Prišel sem do vrha in tam splezal na nekakšen kup lesa in zemlje, razširil roke ter zakričal v zelo tihem glasu – nisem namreč hotel zbujati pozornosti. Usedel sem se na to gomilo in si malo spočil ter užival v razgledu. Nad mano sta se pojavila dva kačja pastirja. Po kratkem dvoboju je eden stisnil rep med noge in jo ucvrl v gozd. Čudno mi je bilo, da sta se ravno tam spopadala, saj naj bi kačji pastirji bili teritorialni samo okoli vode. Pa vseeno, moje znanje o kačjih pastirjih ni ravno preveč obsežno, tako, da se več s tem nisem ubadal. Sem se pa ubadal s sokolom/kanjo/alikarkoližeje, ki je poletel nad mano. Še malo sem posedel in ravno ko sem hotel iti, sem slišal znamenit sokolji glas ter zopet pogledal v nebo. Ponovno se je pojavil nad mano, toda tokrat še za malenkost bližje. Bil je veličasten.

Pot sem nadaljeval, vendar mi ni bilo do tega, da bi hodil po nekih utrjenih poteh in srečeval vse možne živali, vrste homo sapiensa (glede na to, da je bil ponedeljek, sem večinoma srečaval stare mamice – pa še teh v zelo majhnem številu). Zato sem ubiral manj utrjene poti oziroma sploh neutrjene poti. Tam sem se srečeval z majhnimi rastlincami, ki so imele lepe vijolične plodove – borovničke. Utrgal sem eno ali dve in jih pojedel, vmes pa se boril, da jih ne bi kaj preveč pohodil. Toda to je bilo jalovo početje – bilo jih je toliko, da bi lahko nahranil z njimi celotno Slovenijo. Ne, resno, bilo jih je vsaj 20 do 40 na kvadratni meter. Počasi me je moja potpežljivost minila in sem začel kar preprosto tacati po njih.

V gozdu se mi je dogodilo res veliko reči. In ker je že sedaj tale tekst dokaj dolg ter se meni več ne da pisati, bom končal kar tukaj in napisal nadaljevanje v bližnji prihodnosti. Verjamate ali ne, nadaljevanje pohoda je bilo ravno tako zanimivo (čene še bolj), kot začetek.

(žal mi je, da nimam slik in da jih ne morem pripopati zraven. Naslednjič bom šel na takšen pohod s fotoaparatom. Obljubim)

  • Share/Bookmark
 

12 odgovorov na “Gozd (1. del)”

  1. nish pravi:
    14.07.2009 20:11

    Kako mi je všeč, da opaziš malenkosti.
    Prav redki so, ki bi se izogibali mravljam.
    A gob pa nisi nič srečal?

    /rastejoooo. in jaz grem jutri na moja mesta. po jurčke)

    Zakričal s tihim glasom?
    ;)

  2. snakekansnakekan pravi:
    14.07.2009 21:21

    Gob sem srečal zelo malo. Ali moje oko ni zadosti izurjeno, da bi jih zagledalo ali jih pač res še ni, bi težko presodil.
    Vem pa, da je borovničk kolikor hočeš.

    Ja, zakričal sem s tihim glasom – sliši se nekoliko poetično, toda mišljeno je bilo tisto, ko odpreš usta kolikor moreš, pa se hočeš zadreti na ves glas, ampak zaradi raznoraznih okoliščin potem zelo tih glas spustiš.

    Ah, z izogibanjem mravljam sem dosegel ravno isto, kakor če bi jih hotel nalašč pohoditi. Toliko jih je bilo, da raje niti pomislim ne, koliko sem jih pohodil.

  3. nish pravi:
    14.07.2009 23:30

    Obstajajo tudi taki, ki gredo mimo/2x,3x) velike gobe, pa je ne vidijo.

    Se bojiš, da bi te imeli za norega-če bi te kdo slišal kričat?

    Borovnic je pa menda letos kar precej.
    In jaz že imam svojo zalogo borovničevca.

  4. snakekansnakekan pravi:
    14.07.2009 23:42

    Ni me strah, da bi me imeli za norega. To že vedo. :D

    Čim da greš dol z utrjene poti, stojiš v poljih borovnic. Res, povsod so. Na miljone in miljone.

    Ne vem, ne vem, nisem videl ravno veliko gob. Morda so jih že vse pobrali. In tudi ko sem hodil po “stranpoteh” jih nisem skoraj nič videl.
    (upam, da ti nisem vzel veselja od jutrišnega pohoda na jurčke. Da te nekoliko potolažim – videl sem enega jurčka pa ene par lisičk. Za ostale pa nimam pojma kateri vrsti pripadajo)

  5. nish pravi:
    15.07.2009 16:28

    Pohod je odpadel zaradi višje sile.
    Jutri.
    / na mojih mestih rastejo jurčki. sem prepričana)

  6. snakekansnakekan pravi:
    15.07.2009 17:30

    No, upaj da ti jih niso že vseh pobrali.

  7. nish pravi:
    15.07.2009 18:50

    Kje si pa upajo

  8. snakekansnakekan pravi:
    15.07.2009 19:27

    Vem ja, ravno ko so hoteli vsakega posameznega jurčka pobrati s tal, so prebrali na njem: “Last Nish. Trganje prepovedano. Kršitelji bojo kaznovani v skladu z 47. členom Nishevega zakonika – tj. z brco v mednožje.”
    :D

  9. nish pravi:
    15.07.2009 22:45

    Res je.
    In ne samo to. Tisti, ki čez noč na novo zrastejo/in še nimajo obešenega listka/imajo specialen oprijem v tla ter na klobuku posebno varovalo v obliki zob.

    A veš da jaz sploh gob ne jem?

  10. snakekansnakekan pravi:
    15.07.2009 23:09

    Dobro si zavarovala svoje jurčke, moram priznati. Me je sedaj minilo, da bi kakšnega “tvojega” narobutu. :D

    Zakaj pa potem nabiraš gobe?
    (tudi jaz jih ne jem – razen na pici)

  11. nish pravi:
    15.07.2009 23:33

    Zihr je zihr. Takih rqabutalcev kot si ti je malo morje.

    Užitek mi jih je nabirat. Pa še psi imajo malo drugačen sprehod.
    Razdam jih pa tistim, ki jih ne morejo več sami nabirati.
    In potem v zameno ob priliki dobim…že kaj. Sadje. Krompir. Kračo. Že kaj.
    Blagovna menjava v obojestransko zadovoljstvo.

  12. snakekansnakekan pravi:
    15.07.2009 23:49

    Res je – še veliko je takih packov kot sem jaz.

    Pa bi si človek mislil, da je blagovna menjava že zamrla. :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !