Blog za kosmate homo sapiense

Basen o leopardu in levinji

Objavljeno 16.07.2009 12:56 avtor snakekan

Izkušen leopard, v srednjih mačjih let, je ležal na svojem najlubšem drevesu. Tace so mu visele navzdol, pogled je bil usmerjen proti širnim prostranstvom savane, le rep ga je s svojim miganjem izdajal, da je še vedno med živimi. Njegov pogled je bil prazen. Bil je pogled živali, ki več ni vedela, kaj hoče – pogled bitja, ki več ni videl razlike med življenjem in smrtjo.

S kotičkom očesa je videl približajočo se žival. Elegantno se je premikala med posušeno travo, se izmikala termitnjakom in bujnim drevesom ter preskakovala mrtva debla. Korak za korakom je skrajševala razdaljo in pojavil se je obris prelepe mačke – levinje.

Levinja je zagledala leoparda ter zadirjala proti njemu. Leopard je zgolj nemo opazoval agresivne poteze svojega največjega sovražnika. Ni se premaknil nit za ped, le njegove žalostne očke so sledile tej prelepi postavi. Za njenimi tacami se je visoko dvigoval prah in bližala se mu je z neverjetno hitrostjo. Toda to ni zmotilo leopardovo hladnost. Niti je ni globoko in sovražno renčanje. Zmotilo ga ni niti dejstvo, da je začela plezati na drevo ter da bo vsak trenutek čisto ob njem in mu bo zasadila svoje zobe v njegov vrat; vse zgolj z namenom, da mu zdrobi hrbtenico. Ne, njega ni prav nič zmotilo. Bil je zamišljen v svoje čudne misli. Niso mu dale miru. Bolje rečeno, skoraj so mu dale smrt, saj v borbi proti levinji ni imel možnosti.

Bolj kot se mu je levinja bližala, bolj se je čudila nad obnašanjem svojega daljnjega mačjega sorodnika. Splezala je na drevo, njeni zobje so bili pripravljeni za uboj. Toda ta čudna mačka se ni niti zdrznila ob tako hudi nevarnosti. Njo je to motilo. Ni vedela, kaj bi storila. Njen nagon, po eliminiranju konkurence, jo je minil. Nekaj časa ga je še opazovala, nato pa ga je vprašala: »Zakaj ne bežiš pred mano? Zakaj samo nemo stremiš predse, medtem ko ti grozi smrt? Zakaj?«

Leopard je obrnil pogled proti njej in ji z otožnim glasom povedal, da ji nima smisla razlagati svoje težave ter da naj konča z delom, zaradi katerega se je sploh povzpela na drevo. Levinji ta odgovor ni ustrezal. Vsedla se je na isto vejo, na kateri je bil on. Zamislila se je nad njegovimi besedami. Odločila se je, da mu bo poskušala pomagati, zato mu je odgovorila, naj ji vsaj poskuša razložiti; saj vendar vidi, da ona ni takšna kakor ostale levinje, saj bi ga čene že ubila. Česa takega ni pričakoval iz njenih ust. In ravno sproščenost ter bistrost njenih besed je bil razlog, da se ji je odločil vsaj začeti razlagati svoje težave – če bo videl v nadaljevanju, da nima smisla, bo prenehal.

»Veš levinja moja, mnogo sem že preživel. Mnogo sem že storil. Zares mnogo. Toda mojo mladostniško veselje do česarkoli, samo, da sem nekaj počel, me je minilo. Sedaj gledam nazaj na moje življenje ter vidim, da ni bilo nič vrednega živeti. Morda sem dosegel mnoge stvari, vredne leopardovega imena, toda ne tudi mojega lastnega imena, ne tudi nekaj kar bi lahko rekel, da je zares pravi smisel leoparda. Mnogi namreč pravijo, da je smisel leoparda sledenje svojim nagonom in ubijanje gazel, svinj, opic – vse zgolj za preživetje; ter preganjanje manjših živali, ki bi mi morda bile konkurenca. Ne smem niti pozabiti na reprodukcijo ter na nagon po ohranitvi mojih lastnih genov, kar vklučuje tudi zatiranje in pobijanje ostalih mladičkov, ki jih nisem jaz zaplodil. Pa ima ta množica, prav? Ve več od mene? Kaj sploh dejansko ve?«

Videl je, da mu levinja sledi. Njene oči so gledale v praznino. Še tako lepa medena barva oči, je v tistem trenutku izgledala prazna, kot nebo brez oblakov. Ves sij, ki ji ga je dalo sovraštvo, je zbledel. Ni se zlagala: bila je res drugačna od ostalih levinj. Zato ji je namenil še nekaj besed:

»V življenju sem naredil mnogo stvari, o katerih lahko drugi le sanjajo. Nisem bil nikdar nekakšen povprečni leopard. Bil sem in še vedno sem, daleč najboljši lovec naokoli. Ulovil sem že vse možne živali – od antilop, do malih gnujev, velikih svinj bradavičark, velikih pavijanov, do mladih bivoljih mladičev. Toda kaj mi to pomaga – ali je res ves smisel življenja v zvestem poslušanju svojih instinktov? Ali res lahko rečem, da je bilo moje življenje smiselno, če pa je edina stvar, ki sem jo počel, zadovoljevanje nagonov? Jedel sem, se basal, bežal pred sovražniki in se boril za preživetje, pil, seksal, pobijal. Ali je to res to, kar mene zares določa? Ali pač lahko to melanholijo sedaj premagam, kljub temu, da sem že polovico življenja zapravil za, preprosto rečeno, bedarije? Ali res lahko premagam nagone in v tem najdem smisel?«

Levinja je povesila pogled ter mu otožno odgovorila: »Leopard moj, vem, da ti ni lahko. Vem tudi, da življenje ni lahko. Vsako razumno bitje pride prej ali slej do te točke, kakor ti. Ne vidijo ne smisla, ne izhoda. Njihovo življenje počasi tone in namesto, da bi še naprej izpopolnjevali svoje mojstrtvo, se oni raje odločijo predati. Kaj ti pomaga ves potencial, ki ga imaš, če pa ga nisi pripravljen izkoristiti ali pa se hočeš predati na sredi poti? Povem ti, moraš nadaljevati svojo pot. Nisi si izbral lahke poti, toda ravno to je tisto, kar ti bo v nadaljne prinašalo veselje.«

»Pa je res tako?« se je zamišljeno vprašal leopard. »Ali ni tako, da ko enkrat odkriješ nesmisel vsega naokrog, da se več nikdar ne moreš vrniti na staro stanje nevednosti? Včasih si prav zaželim, da bi bil le neveden leopard, kateremu edini problemi bi bili hrana, pijača in spolnost. O kako lepo bi bilo tako življenje – videl bi le, kar bi se mi pojavilo direktno pred očmi; smisel bi ponovno najdel v nesmiselnem zadovljevanju nagonov. Toda sedaj več ni poti nazaj. In ne vem, kje naj najdem smisel. Vse se mi zdi minljivo. Vse se mi zdi brez pravega pomena.Vse je zgolj prah v vetru.«

Levinja več ni vedela kako naj mu pomaga. Videla je, da se je njen daljni bratranec znajdel v hudih težavah. Izhod iz njih ne bo nikdar mogoč; zato se je odločila, da mu bo poskušala pomagati vsaj tako, da mu bo lajšala simptome njegove eksistenčne krize – nekako podobno kakor je pri zdravstvu: če ti ne morejo odpraviti vzroka tvoje bolezni, jim preostane le lajšanje njenih posledic. Rezlutat: morda imaš nekoliko boljše življenje, toda še vedno ostajaš bolan.

»Veš, nobeno življenje ni sama sreča in srečnost. Vse se giba, premika – od enega nasprotja do drugega. Zato poskušaj izkoristit srečne trenutke ter pozabi na slabe trenutke, kakor je tudi tale sedaj. Mnogo je stvari, ki ti lahko prinesejo veselje, samo opaziti in razveseliti se jih moraš.«

Zmanjkalo ji je besed. Ni vedela, kako bi utemeljila svoje argumente. Pogledala je proti sončnemu zahodu, kjer so ji misli napolnile glavo: »Vidiš to prelepo sonce, ki se odpravlja navzdol ter s seboj odnaša žarke svetlobe. Vidiš, kako lepo je obarval to prelepo deželo; kako je listje, na sosednjih drevesih, rdeče, kakor zemlja; kako se mičkeni termiti spravljajo v termitnjak. Ne vidiš niti kako lep mičken pajkec pleza po tvojem hrbtu ter se poskuša dvigniti v nebo s pomočjo svile iz svojega zadka. Ne, ne vidiš, kako zelo lep je lahko ta svet. Moraš le znati pogledati iz pravega kota; to je vse kar potrebuješ za srečnost.«

Leopard ji je sarkastično odgovoril: » Pajek na mojem hrbtu? Ta si pa res zasluži vso mojo pozornost. Sam pogled nanjga mi nariše nasmeh na obraz. Kaj drugega leopard rabi, kot enega pajkca na hrbtu, da bi bil srečen?«

Sarkastični prizvok je izginil iz njegovega glasu in zamišljen glas je nadeljeval: »Čudno, da ne rečeš isto za tega klopa na moji nogi, ki mi trenutno sesa kri. Tudi on bi znal biti zelo lep.« Ustavil se je. Pogledal je levinjo v oči ter nadaljeval: »Življenje le ni tako preprosto, kot ga ti poskušaš prikazati. Res je, lahko uživam v malih trenutkih, ampak to so zgolj mali trenutki; kaj pa vsi tisti trenutki, ko ni nič od mojega življenja? Kaj pa vsi tisti ostali trenutki, moja predraga mačka? Vsi tisti dolgi trenutki brez smisla; vso tisto mučno posedanje in razmišljane o nesmiselnosti. Kaj pa naj s temi trenutki? Kaj naj mi zapolni to vrzel? Prosim, povej mi in me odreši muk.«

Zopet je spravil levinjo v zadrego; zopet ni vedela, kaj naj mu odgovori. Na nek način je čutila, da ima prav, na drug način pa se ji njegov pogled upiral.

»Veš, včasih čas reši zadeve. Daj času čas. Pusti, da zaceli rane in ponovno se boš vrnil v staro dobro življenje. Ponovno boš najdel svoj smisel; ponovno bo življenje prelepo. Zopet boš….«

Leopard jo je prekinil. Njene besede so ga motile: »Čas reši le začasne težave, ki ti napolnjujejo duha. Reši te problema zaljubljenosti, sovraštva ter še mnogih ostalih reči, toda ne pa tudi popolne brezsmiselnosti. In veš, sam sem isto menil kakor ti: čas bo rešil vse. Sem si dal čas, ampak rešitve ni bilo. Morda meniš, da se je moja težava začela šele včeraj, toda motiš se. Začne se počasi – prvo se ti kakšna posamezna temna misel pojavi v glavi. Kaj hitro tudi odide. Vendar se tudi vrne – v še veliko hujši obliki. Stopnjuje se in stopnjuje se, vse dokler ni konca življenja.«

 

Pogovor se je tako nadaljeval do pozne noči.

 

Bila je že temna noč, ko sta končala s pogovori. Luna je obsijevala okolico s svojo svetlobo, hijene so v bližini tulile in levje krdelo se je spravilo na lov za zebrami. Levinja je vedela, da jim mora pomagati – doma ima namreč dva mladička. Mora jih nahraniti ter poskrbeti za njuno preživetje.

Zmenila sta se, da se ponovno srečata jutri ob prvem sončnem žarku na tem istem drevesu. Odšla je počasi in previdno, oziroma bolje rečeno nerodno. Levi namreč niso ustvarjeni za drevesa.

Njena silueta je kaj hitro izginila v noč; ravno tako tudi leopardove misli.

Naslednje jutro, oziroma bolje rečeno, je bila še vedno noč, se je levinja odpravila proti drevesu, na katerem je še včeraj počival leopard. Dokler so se prvi sončni žarki pojavili nad savano, je ona že bila tam. Sama. Njega več ni bilo. Ni vedela kam je šel ali zakaj je šel. Gledala je proti drevesu ter reflektirala včerajšno debato. Niti besedice ni spregovoril o svojem odhodu. Strah jo je bilo, da se je odločil storiti nezaslišljivo.

Vse naokoli so ptički žvrgoleli. Njih ni zanimala ta drama. Oni so zgolj sledili svojim nagonom ter poskušali privabiti samice. Tedaj se je levinji utrnilo – zakaj jih ne bi vprašala, če so slučajno videli kakšnega leoparda ter če so, kam je odšel. To je tudi naredila. Naletela je na posmeh. Zakaj bi pa levinjo zanimalo, kaj se dogaja z leopardom. Toda tudi vsi ptiči niso enaki; eden se ji je približal in ji začivkal: »Odšel je tam, nekam daleč. Tam, kjer se stika horizont z morjem. Nekaj je jamral, da gre spoznavat novo okolje; da bo raziskal morje; da bo morda tam našel tisto, kar išče. Morda…«

Levinjo so te besede hkrati pretresle in razveselile. Morda bo tam najdel to, kar je iskal; morda pa pač ne. Upa lahko le na najboljše. Videla ga namreč več ne bo. Ostal bo le spomin.

Ko je levinja ravno hotel oditi, ji je ptiček izpel še naslednje besede: »Na poti si je govoril, s tihim glasom: »Najboljše še pride. Najboljše šele pride…«

  • Share/Bookmark
 

10 odgovorov na “Basen o leopardu in levinji”

  1. nish pravi:
    19.07.2009 18:52

    Luštna zgodbica, sem jo že včeraj prebrala.
    /namesto najdel, uporabljaj našel)

    Seveda…najboljše šele pride. Tudi za pisca.;)

    (Leopard ti je podoben enmal anede?)

  2. snakekansnakekan pravi:
    19.07.2009 19:26

    Hvala.
    (bom upošteval tvoj nasvet)

    (Če ne bo najbolše šele prišlo, potem res ni vredno živeti.) ;)
    Najboljše šele pride?! A potem bom jutr dobil na loteriji 10 miljonov evrov al kako?

    Moje zgodbe pišem iz lastnih izkušenj, pomešanimi z domišlijo. Tako da ja, leopard mi je podoben.
    /si morda tudi videla sebe v vlogi levinje?/

  3. janez pravi:
    19.07.2009 20:03

    Nauk te basni je :
    ČIM SI MALO BOLJ DRUGAČEN,SI ZANIMIV ZA ŽENSKE

  4. snakekansnakekan pravi:
    19.07.2009 22:35

    Narobe. Nauk te basni je:
    “čim si malo bolj drugačen in to tudi pokažeš navzven, si zanimiv za ženske”

  5. šmorn pravi:
    19.07.2009 22:38

    Narobe. Nauk te basni je:
    “čim si malo bolj drugačen in to tudi pokažeš navzven, si zanimiv le za nekatere (drugačne/ ženske.”

  6. snakekansnakekan pravi:
    19.07.2009 22:43

    Potemtakem je nauk zgodbe sledeč: “ne splača se biti drugačen, saj boš potem zanimiv zgolj redkokateri (drugačni) ženski.”
    :D

  7. šmorn pravi:
    19.07.2009 22:52

    Je “drugačnost” stvar osebne odločitve!? Ni. Splačati ali ne splačati v tem pogledu ne igra nobene vloge. “Drugačnost” je zapisana v genih pa če je to komu všeč ali ne. Če bi bil rad všeč večini, potem imaš to srečo, da “drugačen”nisi.:D

  8. snakekansnakekan pravi:
    19.07.2009 23:03

    Drugačnost je v veliki meri zapisana v genih. Toda ne povsem.
    Primer: otroci, za katere starši ne skrbijo preveč dobro ali jih pa odtegujejo socialnim stikom. Tak otrok, čeprav rojen z družbenim nagonom, se verjetno ne bo nikoli znal vključiti v družbo. Morda mu geni velevajo, da je v družbi bolje, kot če je sam, toda on bo vseeno raje bil sam.
    Vzgoja je vsaj toliko pomembna kot geni. Na to nikdar ne smemo pozabiti.

  9. šmorn pravi:
    19.07.2009 23:30

    Se popolnoma strinjams tvojim mnenjem. Vendar se je “drugačnost” v mojem komentarju nanašala na specifično “redkost”, na manjšinski pojav – kot tak. Vem težko je brati misli. Uspe le redkim.;)

  10. snakekansnakekan pravi:
    19.07.2009 23:57

    Kakorkoli že, takšna ali drugačna drugačnost ni nastala zgolj zaradi enega vzroka. Vzrokov je bilo mnogo in zgolj splet naključij jih je skupaj tako zmešal.
    In že sama misel, da bi se lahko stvari zgodile popolnoma drugače ter da bi lahko bili tudi mi sami popolnoma drugačni, kakor smo trenutno, je strah vzbujajoča.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !