Blog za kosmate homo sapiense

Arhiv za mesec Avgust, 2009


Begunci

24.08.2009 - 20:50 - Objavil snakekan

Bil je navaden dan, kot ponavadi. Sin se je igral z igračo letala, iz ust so mu leteli zvoki letala »fiiiiuuuuuuuuuu«, hčerka je objemala svojo puhasto punčko, kakor da bi bila njena prava hčerka, jaz sem sedel na kavču ter čakal na ženo, da se vrne. Otroka sta me kratkočasila s svojim dretjem in otročjostjo. Pomislil sem, kakšna bosta, ko odrasteta; bo eden res pilot, kot pravi, in druga res zdravnica? »Pa saj ni važno«, sem si rekel, »važno, da lepo odrasteta in počneta tisto, kar ju veseli.«. Moje misli je prekinil nenaden zvok. Blok se je začel tresti. Še preden sem si lahko opomogel od oglušajočega zvoka, se je ponovno vrnil; blok se je zatresel, jok otrok se je razlegel po stanovanju. Ker nisem vedel, kaj se je dogodilo, sem hitro stekel do okna, odgrnil zaveso in pogledal v širni horizont. Mesto je izgledalo kot ponavadi: vse hiše so še stale, ceste so bile polne avtomobilov, otroci so bili na igriščih. Motila me je zgolj packa na horizontu: letala. Letela so nizko, da bi prestrašila prebivalstvo. Vojna se je začela, sirene so začele tuliti. Čas je bil, da gremo v zaklonišče. Nisem imel časa za razlaganje otrokom, kaj se dogaja, zato sem se samo zadrl: »Gremo!« pobral mlajšega sina in ga vzel v naročje, z drugo roko pa sem prijel hčerko za roko. Oba sta še vedno držala v rokah svoji igrači. Obrnil sem ključ v vratih, jih odprl, šel skozi njih, jih zaprl in zaklenil. V misli se mi je prihotapila misel na ženo: »Kje je? A je vse v redu z njo? Kaj pa, če si ji je kaj zgodilo? Kaj naj storim?!«. Zadnje vprašanje je bilo lahko odgovorljivo – moral sem spraviti najina otroka na varno.

Mimo nas so tekli sosedi. Njihov obraz je bil, ravno tako kot  moj, poln straha. Strah nas je gnal do zaklonišča, ki pa je bil še kar precej oddaljen. Prvo smo morali premagati tri nadstopja naše zgradbe. Stopnica za stopnico se je vlekla. Še nikdar jih nisem videl v tej dimenziji, še nikdar jih nisem štel vsake posebaj. Nikoli mi niso predstavljale takega problema, kot mi jih sedaj. V naročju se dere sin, za mano se hčerka trudi ujeti mene in hkrati obdržati ravnotežje med stopnicami. Končno smo prispeli do vhodnih vrat. Brez pomisleka sem jih brcnil. Efekta ni bilo, zato sem prijel za kljuko ter jih odprl. Hčerka je prisopihala mimo ter naju počakala, saj ni vedela, kam sploh gremo. Tudi sam se moral pomisliti, v katero smer moramo iti. V tistem trenutku nisem mogel trezno razmišljati, zato se nisem mogel spomniti, kje je zaklonišče, vse dokler nisem videl še več ljudi teči mimo mene. Vsi so šli na desno. Spomnil sem se, kje je, kako zgleda, kakšna je njena okolica; vedel sem, kam moram odpeljati moja otroka. Prijel sem za roko hčerko in začeli smo teči. Ko smo prešli naš kompleks blokov se je zaslišal nek zvok. Prvič sem ga slišal. Piskajoč zvok, kot da bi tisoč piščalk hkrati piskalo. Zvok je postajal glasnejši in glasnejši, vse dokler se ni končal z velikim bumom, približno tri kilometre stran. Nisem imel časa se s tem ukvarjati, toda med bežanjem mi je pogled ušel tudi na tisto stran. Temen črn dim se je kadil in slišal sem, da ne bo ta kepa dima edina v tem mestu. Zopet žvižganje in zopet pok. Tokrat nekoliko bolj oddaljeno, toda prav nič pomirjajoče. Padati so začele vedno bolj pogosto in samo vprašanje časa je bilo, preden padejo v našo bližino. Tekel sem kot sem mogel, za sabo vlekel hčerko, ki je postajala vidno izčrpana, na sebi tesno držal sina. Nismo bili več daleč od zaklonišča, tako da sem ga lahko s kotičkom očesa že zagledal. Bolj kot smo se mu približali, bolj oddaljeno se mi je zdelo. Vsak korak sem si zapomnil; vsak je bil težji kot prejšni. Spremljali so ga zvoki bomb, paničnega dretja in joka; skratka, gromozanski hrup, ki mi je zapolnjeval ušesa, ni bil preveč prijeten. Bolje rečeno, bil je eden izmed zvokov, ki mi verjetno v bodoče ne bodo pustili mirnega spanca.

V to sivo-zeleno izboklino so se z vseh strani zgrinjali ljudje. Sosedje, sorodniki, someščani, obiskovalci, otroci, stari. Noben ni bil zavrnjen, vse je zaklonišče kar posrkalo vase. Čakalo je še na nas. Toda koliko časa nas bo še čakalo? Moramo pohiteti, sem si mislil, in začel teči še hitreje. Kako me je hčerka lahko dohitela, več ne vem. Kmalu nas je ločilo le še nekaj korakov. Kot bi mi nekaj popolnoma prevzelo zavest, sem nagonsko spustil prvo hčerko notri, nato sem še spustil sina na tla in mu rekel, naj steče notri. Pogledal sem še enkrat proti mojem rodnem mestu. Vedel sem, da ga več nikdar ne bom videl takšnega, kot do sedaj. Ta trenutek je bil posvečen spominu nanjga. Če bi bilo mesto živo bitje, bi bilo zelo razočaran nad mano, ker mu namreč nisem podaril nič več kot en bežen pogled ter sekundo razmisleka. Oprostiti mi bo moral, saj sem imel bolj pomembne reči za storiti. Stekel sem navzdol po stopnicah, sproti pobral sina ter zopet prijel za roko hčerko. Pretekli smo vse stopnice in končno bili na varnem, v podzemnem bunkerju. Zgolj za trenutek sem se počutil varnega. Bilo je namreč potrebno še veliko reči postoriti in premisliti.

Srčni utrip se mi je pomiril. Adrenalin je zapustil mojo kri. Sprva se je okoli nas vlekel stari hodnik z zguljenimi zidovi. Ponekod so se našli zapisi, ki so jih storili mladostniki v svoji norosti. Zavil sem v levo stran in odprla se je nekoliko večja dvorana. Po vrstah so bile postavljene nekakšne železne strukture, ki so bile na sredini združene ter ojačane, ob straneh pa so imele postavljeni dve plošči, eno približno pol metra visoko in drugo skoraj dva metra, ki so bile skupaj z žico prepletene, tako da se je dalo na njih sedeti ter predvidevam, da tudi spati. Na njih je sedela večina. To so bili tisti že nekoliko umirjeni ljudje; druge, še vedno razjarjene osebe pa so ali stale ali pohajkovale z jezo gor in dol. Teh sem se odločil izogibat, zato sem se usedel nekam, kjer je bilo ravno zadosti prostora za nas tri. Šele sedaj sem imel čas si dobro ogledati otroka. Bil sem vesel, da sta še cela. Še igrači, ki sta jih vzela od doma, sta priromali do sem. Ne bi se čudil, če bi vsaj hčerka spustila svojo punčko, saj je morala teči ravno tako kot jaz. Medtem me je pa sin opazoval s svojimi velikimi očmi. Iz rok sem mu hitro izpulil letalo, izustil »fiiiiiuuuuuuu« in pokrožil z njim nad njegovo glavo. Ponavadi radovedne oči so še odražale strah, obenem pa so živahno sledile avionu vse dokler mi ga ni izpulil iz rok in se zagledal vanjga. Pobožal sem ga po glavi ter pogledal proti hčerki, ker sem začutil, da se morda počuti zoperstavljeno. Vprašal sem jo, če je vse v redu. Gledala je proti tlom in pokimala. Z roko sem segel k njenim suhim rebercem ter jo požgečkal. Končno se je nasmehnila, s čimer je tudi meni privabila nasmeh. Oba sem stisnil k sebi. V misli se mi je zopet pritihotapila žena. Tokrat sem imel čas, da pomislim tudi nanjo. Med napadom je bila v službi, na drugem koncu mesta. Prešinila me je ideja, da so v tisti smeri padale bombe. Samo upanje, da je živa, mi je preostalo. Ne smejo me sedaj prevzeti pesimistične misli. Prvo moram poskrbeti za otroke – ne smem se kar predati in misliti, da žene več ni. Dokler dejansko ne zvem, da se ji je kaj zgodilo, mi ne preostane drugega, kakor da sem brezbrižen. To je bila seveda samo še ena misel v moji glavi izmed neštetih drugih, ki pa so ravno premišljevale o tem, o čemer ne bi smele. Nisem in nisem jih mogel preprečiti. Potreboval sem nekaj, s čimer bi se zamotil. Vstal sem se, rekel hčerki naj malo počuva na brata. Iza hrbta sem zaslišal: »Kam pa greš?«. To je bil glas prestrašene hčerke. »Takoj bom nazaj«, sem ji odgovoril v pomirjajočem tonu, kolikor sem ga bil zmožen izgovoriti. Odšel sem globje v to podzemno dvorano, iskajoč karkoli že, kar bi mi lahko kadarkoli koristilo; od orožja, do wc-ja, do hrane, do vode, do blazin, do igrač.

Z vseh strani so me obkrožali pogledi ostalih sotrpinov, ki nas je vojna združila v ta en samcat prostor. Kmalu sem dospel do sobice, kjer so bila živila in pijača. Notri je bilo že kar nekaj drugih ljudi, ki so vsi zamišljeno gledali v škatle. Zaenkrat je izgledalo, kakor da je zadosti zalog za vse za kar nekaj časa. Vprašal sem: »Ali bi lahko dobil kakšno malenkost, da malo razveslim otroka?«. Nepričakovano sem bil deležen začudenih pogledov. Eden se je opogumil ter rekel: »Glede na to, da ne vemo, koliko časa bo napad še trajal, moramo biti varčni. Vsak bo dobil enak delež ob isti uri. Ne moremo si privoščit neorganiziranosti.«. Pokimal sem mu, kajti vedel sem, da ima prav. »Trenutno je zaloge za dva dni«, je nadaljeval, »toda zgolj pod pogojem, da število prihajajočih več ne bi naraščalo. Kar pa se ne bo zgodilo, saj jih je z vsako minuto več.« Govorca teh besed nisem poznal. Šele kasneje sem izvedel, da je to bil eden izmed vrhunskih zdravnikov v bližnji bolnici, ki pa je očitno imel tudi organizicijsko žilico. Ni bil ravno pretirano visok človek. Lase je imel na kratko postrižene, temne barve, okrog ust je imel lepo pristriženo brado. Že sam njegov izgled je izdajal, da ima visok položaj. Hvaležen sem bil, da ga ima upravičeno. Ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, sem potiho rekel »dobro« ter odšel naprej. Opazil sem, da je imel »zdravnik« prav – vedno več ljudi prihaja. Mimo mene ni šlo niti neopaženo popolnoma zabasano stanišče, ki so se ga mnogi odločili uporabiti. Očitno bo tudi to eden izmed problemov s katerimi se bomo soočali tu. Nisem pa našel nobene blazine ali deke ali rjuhe, katera bi mi na vsak način prišla prav. Niti nisem imel časa za to, kajti otroka sem pustil sama že predolgo. Na hitro sem se orientiral, kje sploh sem ter se s hitrim korakom pognal proti njima. Že od daleč sta me zagledala in v njunih očeh se je skrivalo razočaranje, ker sem ju zapustil za toliko časa. Da bi ju potolažil in po pravici povedano tudi sebi dal malo utehe, sem jima rekel: »Saj ni bilo tako hudo?«. Odgovora nisem dobil, zato pa sem dobil nekoliko prostora, tako da sem se lahko usedel zraven njiju.

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | Brez komentarjev »

Vprašanja za kadilce

20.08.2009 - 12:49 - Objavil snakekan

Tu imam par vprašanj, namenjenih kadilcem. Prosim vas, da odgovorjate iskreno.

 

  • Ali vam cigareti res nudijo toliko užitka, da niso nikakor vredni odrekanja?
  • Ali se je vredno zastrupljati za takšen čuten užitek? Če mislite, da je, potem vam sporočam, da ste po obnašanju na ravni živali, kajti one tudi se ne morejo upreti čutnim užitkom.
  • Ali res želite škodovati drugim z dimom iz svojih cigaret? Pasivno kajenje naj bi bilo še bolj nevarno od aktivnega; kar seveda ni izgovor za nekadilce, da začnejo kaditi.
  • Ali podpirate odvisnost? Ali menite, da je odvisnost nekaj dobrega? Če menite, da je nekaj slabega, potem trdite sami zase, da ste slabi.
  • Ali kadite zato, ker uživate? Če odgovorite pritrdilo, potem lahko iz tega sklepam, da podpirate počenjanje dejavnosti zato, ker prinašajo užitek. Torej podpirate tako športnike, naj še naprej uživajo v svojem »športanju«, kot tudi alkoholike, naj še naprej pijejo, kot tudi heroinske odvisnike, naj se še naprej fiksajo.
  • Zakaj nosite vedno s seboj cigarete, kamorkoli že greste? Če bi videli človeka, ki vsakič s seboj vzame, pa naj gre kamorkoli že, čokoladne piškote ter bi opazili, da jih zelo pogosto konzumira, ali ne bi pomislili, da je odvisen od njih? In ali ne bi opazili, da je človek zares odvisen od čokoladnih piškotkov, če bi jih zares ves čas vlačil s seboj v žepu ali torbi ali pa bi jih pač nosil v roki, ker ne bi imel ne prvega ne drugega? In ali ne bi, na koncu koncev, imeli takega človeka za odvisneža, bedaka, ki počne stvari samo zato, ker čuti nekakšno nujo, kateri se ne more upreti?
  • Ali bi še naprej jedli npr. čokoladne piškote (ali paradižnik ali karkoli drugega), če bi za njih dokazali, da škodujejo zdravju? Oziroma nekoliko predrugačeno: ali bi počeli nekaj, kar ste do sedaj počeli, še naprej, ko bi izvedeli, da vam ta dejavnost škodi? Če je vaš odgovor ne, potem vam sporočam, da je kajenje škodljivo. Če je pa vaš odgovor ja bi vas najraje poslal v tri pm, potem vam sporočam, da je pištola ali močna vrv lažja ter bolj učinkovita pot do samomora.

Če ste torej kadilec in ste hkrati tudi pametna (razumna) oseba, potem bi se morali, po prebranem blogu, odločiti, da nehate kaditi. Seveda je tu ta problem, da če ste zares pametni, ste to že ugotovili, še preden sem jaz to zapisal in posledično prenehali. Torej, če ste kadilci in ste prebrali ta blog, lahko sklepam, da ste bedaki.

  • Share/Bookmark

V kategoriji zanimivosti | 19 komentarjev »

Vladavina

16.08.2009 - 17:04 - Objavil snakekan

Demokracija je v današnjih časih opevana samo v najlepšem tonu. Pozablja pa se, da je tudi demokracija samo še ena stvar v zgodovini, ki se pač prav nič ne razlikuje od ostalih in ima torej tako svoje dobre stani kot tudi slabe. Zadnje so vse prevečkrat pozabljene, zato sem se  odločil, da jih nekoliko osvetlim.

Poznamo dva tipa demokracije. Prva je neposredna demokracija, ki je bila zelo redko udejanena (najbolj znan primer so antične Atene), kjer ljudstvo s svojim glasom sprejme ali odkloni zakon, ki je predstavljen na skupščini. Medtem pa pri posredna demokraciji tega ni, saj se glas (v večini primerih) upošteva zgolj pri volitvah, kjer izvolimo svoje izbrance, ki naj bi potem udejanjili volilčevo voljo.

Začnimo našo razpravo pri neposredni demokraciji. Neposredna demokracija kot taka bi težko bila najboljša možna politična ureditev. Naj utemeljim moj argument z nekakšno analogijo: ker smo ljudje ravno tako omejeni v inteligenci do neke mere, kot so tudi prašiči inteligentni do neke mere, bi se lahko, v tem dotičnem primeru, z njimi primerjali. Recimo, da imajo pujsi neposredno demokracijo – ali bi res oni najbolje vedli, kaj je dobro za njih, če je pa njihova povprečna inteligenca npr. zmožna zgolj seštevanje in odštevanje (če se pač omejimo na matematiko). A ne bi bilo bolje, da bi tisti vodili državo, ki znajo tudi potencirat in uporabljat korene? Če bi npr. dali referendum o nekem zakonu, običajni pujski ne bi bili verjetno zmožni presoditi kakšne posledice bo imel ta zakon; roko na srce, tudi »pametni« pujski verjetno ne bi bili zmožni česa takega – vendar pa je vseeno možno, da bi bili. Toda potem se znova postavi vprašanje ali ne bi to svojo vednost raje izkoristili za svoje lastne interese kakor za dobro skupnosti. Pustimo to debato zaenkrat pri miru. »Pametnejši« pujski bi lahko morda storili boljšo prašičjo družbo, toda, omejeni s svojo inteligenco, ne bi nikdar zmogli doseči »popolno družbo« (ravno tako kot tudi človek). Seveda se poraja tudi vprašanje, če bi takšnim pametnim pujskom sploh pustili do besede. Kot to že dobro vemo, znajo nove (revolucionarne) ideje pasti na neplodna tla, ker jih ostala množica ni zmožna (ali pač noče) razumeti. Skoraj vse velike misli velikih mislecev, v svojih časih niso bile sprejete. Trajalo je kar nekaj let (desetletij, stoletij), preden jih je bila množica pripravljena odobriti kot svoje. Seveda, tudi ko jih je sprejela kot svoje, jih ni zaradi svoje veleumnosti, temveč ker so bile splošno popularne ter posledično vklučene v najbolj primarno vzgojo (primarna, sekundarna socializacija). Kakor koli že obrnemo, vse napredne misli, ki jih je človeštvo sprejelo, niso bila sprejeta zaradi človeške večje razumnosti, temveč narobe, ker so bila vključena v vzgojo. In kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Če boš otroka že od malih nog učil, da so ostale rase manjvredne, in bo tudi okolica tako zamisel, ali potihem ali pač naglas, podpirala, bo tak posameznik celo svoje življenje verjel, da je zgolj njegova rasa vredna življenja. Podobno se dogaja tudi z ostalimi »emancipatornimi« idejami: dandanes načeloma večina verjame, da je nasilje zlo, toda, če bi jih vprašali, zakaj tako menijo, ne bi izustili nobenega razumnega odgovora (verjetno bi slišali kaj v smislu: »ker to se pač ne spodobi« in »da dolgoročno nič ne dosežeš« in podobne).

Druga vrsta demokracije, ki je dandanes zelo razširjena, je posredna (predstavniška) demokracija. Ta besedna zveza je, po mojem mnenju, zelo ponesrečena – jaz bi jo raje poimenoval voljena aristokracija (vladavina najboljših). Od obične oligarhije (vladavine peščice) se razlikuje v tem, da je omejena s časom, da mora biti izvoljena na volitvah ter da se mora nujno ( ! ) pretvarjati, da dela v korist skupnosti; sicer pa ne vidim nobene povezave z »vladavino ljudstva«, kar sama beseda demokracija pomeni.

Kot že samo ime pove, bi morala biti aristokracija, tj. vladavina najboljših, teoretično najboljša možna vladavina. In to tudi je – če so seveda na oblasti dejansko najboljši (čeprav se tu znova pojavi težava, ker imamo ljudje med sabo različna mnenja o tem, kakšen bi moral biti najbolši vladar/politik). Namreč ljudstvo kot tako ni sposobno delovati v korist vseh. Bori se, da bi doseglo čim višjo stopnjo razvoja, ki pa je, žal, možna le tako, da imajo ostali manj ter slabše pogoje za življenje. Poleg tega je ljudstvo prepredeno s svojimi tradacijami (ki so, priznajo ali ne, še vedno – in tudi vedno bodo – zelo vplivne), katere bi se potem odražale v demokraciji. Kot primer naj navedem primer mnogoženstva v srednji Evropi: mnogoženstvo je namreč prepovedano. Razumni človek bi se vprašal zakaj je prepovedan ter sklepal, da je popolnoma odveč; ljudstvo, ki pa je žal večinoma nerazumno, pa se raje drži svojih navad, ki jih jemlje za popolnoma samoumevne in edino možne, ter meni, da mora biti mnogoženstvo prepovedano.

Človek je človek navade, kot je že pred davnimi časi dejal David Hume. Nesposoben je, da bi se lahko uprl svojim umskim navadam: ko je enkrat naučen, da je enoženstvo »edino pravilno«, bo po vsej verjetnosti ostal zvest tej trditvi do svojega bridkega konca. Težko bi rekel, da se lahko tudi najbolj razumni človek odreče svojim navadam – seveda, lahko se odreče nekaterim bolj preprostim navadam (tj. recimo enoženstvu), toda najbolj osnovnim pa se ni zmožen kar tako (recimo relaciji med vzrokom in učinkom; če pokažem sredinca v javnosti (vzrok), pričakujem buren odziv (učinek)).

Torej, na kratko povedano, ljudstvo, ki se je bistveno manj pripravljeno odreči svojim navadam, je torej bistveno manj primerno kot peščica zelo razumnih ljudi, ki pa so se pripravljeni odreči večjemu številu svojih navad. Ta dejanja vodijo množico prej ali slej v sovražnost do vladajočih. Ne morejo dojeti, da je recimo, če se vrnemo nazaj na primer mnogoženstva, enoženstvo razumsko nesprejemljivo. Ker razumna argumentacija pri takih ljudeh ne deluje in se raje sklicujejo na že znano, tj. na navade, bojo videli v vladajočih zlo. Tu ne morem zanikati, da večina ljudi tako ali tako ne vidi nič dobrega v kateri koli že oblasti, toda dejstvo je, da če bi državo vodili razumni ljudje, bi bili še bistveno bolj osovraženi, kot so politiki sicer (z izjemo, če bi uporabili trike, kot jih že sam Platon navaja: da ljudstvu namreč predstavimo nekakšne pravljice (mite), zato da ne bo raznoraznih uporov). To je tudi razlog, da se ponavadi voditelji prej ali slej zatečejo k čustvenim argumentacijam. Le-te so pri večinskemu prebivalstvu toplo sprejete. Pa se vrnimo nazaj na primer mnogoženstva: taki voditelji bi trdili, da je enopartnerstvo že od davnih časih prisotno pri nas in da moramo nekoliko spoštovati tradicijo in običaje »naše najbolše nacije na svetu«. Svoje argumente bi podprli še z verskim sistemom, ki je zopet že dolgo prisoten v naši kulturi, in kateri trdi, da je mnogoženstvo nekakšen grd greh in podobno. Seveda bi vključili tu zraven politiki tudi etiko in spodobnost. Iz njihovih ust bi lahko slišali besede v stilu: »to se ne spodobi«, »to ni etično«, »to ni naravno«, »to preprosto ni prav«, itd.

Aristokracije je torej primerna za vrhunsko ureditev, kjer se dejansko dela v korist človeštva; hkrati pa je lahko ta ureditev izjemno primerna za ravno nasprotno početje, tj. da deluje izključno v svojo korist (in tudi v korist svojih ožjih sodelavcev, sorodnikov, prijateljev…). Stalni pritok razumnih ljudi na oblast bi bil največji problem take oblasti. Kako preprečiti, da pridejo na oblast ljudi, ki jih oblast ne bo popolnoma prevzela ter da svojega položaja ne bojo začeli izkoriščati, je glavna težava. Preprostega odgovora ni…

Medtem je pa (posredna) demokraciji izjemno primerna za povprečnost. Ker se politiki trudijo, da bi ugajali ljudstvu, morajo nujno upoštevat tradicijo in »ljudsko mišlenje«. To jih pripelje na oblast, toda ne pripelje pa družbe do bistveno boljše ureditve. Seveda lahko izboljšajo stvar ali dve, toda zamenjava celega »sistema« pa je nesprejemljiva za ljudstvo in posledično nemogoča. Družba v takem stanju stagnira in premiki so zelo počasni. Toda, ravno ta nezmožnost spreminjanja pa je na nek način tudi dobra stvar. Če je družba do neke mere že dokaj pravična, jo demokracija (po vsej verjetnosti) ne bo zmožna kar ukiniti.

Glavni paradoks demokracije je torej sledeč: nerazumni voditelji ne morejo pripeljati družbe do bistveno boljšega stanja; razumni voditelji pa ne morejo priti na oblast, ker niso »po meri« večinskemu ljudstvu. Zato demokracija ne more biti najboljša možna oblika oblasti; aristokracija pa je lahko. Toda – zopet smo se vrnili na začetek – zgolj v primeru, da si ta vlada ne vzame oblast v svoje roke zato, da lahko koristi sebi.

Vprašanje, ki se poraja je sledeče: ali je možno kdaj množice tako izobrazit, da več ne bodo zgolj ovčice. Odgovor na tako vprašnje ne more biti enoznačen; po teoretični strani je popolnoma možno, da bi se kot standarni (normalni) način mišljenja uveljavilo kritično mišljenje. Ljudstvo bi za vsako stvar dvakrat (ali večkrat) pomislilo, preden bi sprejeli to kot resnično – toda še vedno ne bi vzeli za popolno resnično. Vsako njihove prepričanje bi lahko bilo ovrženo, če se jim predstavi dober protiargument. Vsako prepričanje bi torej v sebi že vsebovalo kanček dvoma. Na drugi strani pa se poraja vprašanje, kako bi lahko dosegli tako spremembo v ljudskem mišljenju; namreč kako bi lahko voditelji prešli iz čustvenih (in tradiconalnih) argumentov na razumske. Čim bi začeli uporabljati zadnje, bi postali nepriljubljeni; zato tudi v (posredni) demokraciji ne bi zmogli kaj takega izvesti – možno bi bilo zgolj v oligarhiji, ki bi se, glede na to, da jo vodijo razumni možje, prelevila v aristokracijo.

  • Share/Bookmark

V kategoriji politika | Brez komentarjev »

mačke in pes

14.08.2009 - 23:12 - Objavil snakekan

Začnimo z meni ljubšimi mačkami….

…oziroma z “Zaspanko”…

 

Ena je celo pozirala…Tale je bil pa cela mala igračka, ampak ga med “akcijo” nisem mogel poslikati….

Pa še kakšna skupna slika…

No, da ne bom niti pozabil na nemško ovčarko….

(očitno bi tudi njo lahko imenovali zaspanka)

  • Share/Bookmark

V kategoriji narava | 3 komentarjev »

Živali v Bosni – iz mojega objektiva

4.08.2009 - 23:49 - Objavil snakekan

Metulji:

Seveda so tu tudi ostale žuželke…

Tudi kakšen pajkec se je našel…

Seveda je na koncu končal tam, kjer je njegovo mesto…

 

Ne smemo niti pozabiti na vretenčarje…

…prvo je samo ven pokukal, da bi videl, če sem že odšel…

…in tudi kakšna žaba…

In še strah in trepet mojega dedka… (boji se, da mu bo vzel njegove “koke” – kokoške)

  • Share/Bookmark

V kategoriji narava | 2 komentarjev »