Blog za kosmate homo sapiense

Vladavina

Objavljeno 16.08.2009 17:04 avtor snakekan

Demokracija je v današnjih časih opevana samo v najlepšem tonu. Pozablja pa se, da je tudi demokracija samo še ena stvar v zgodovini, ki se pač prav nič ne razlikuje od ostalih in ima torej tako svoje dobre stani kot tudi slabe. Zadnje so vse prevečkrat pozabljene, zato sem se  odločil, da jih nekoliko osvetlim.

Poznamo dva tipa demokracije. Prva je neposredna demokracija, ki je bila zelo redko udejanena (najbolj znan primer so antične Atene), kjer ljudstvo s svojim glasom sprejme ali odkloni zakon, ki je predstavljen na skupščini. Medtem pa pri posredna demokraciji tega ni, saj se glas (v večini primerih) upošteva zgolj pri volitvah, kjer izvolimo svoje izbrance, ki naj bi potem udejanjili volilčevo voljo.

Začnimo našo razpravo pri neposredni demokraciji. Neposredna demokracija kot taka bi težko bila najboljša možna politična ureditev. Naj utemeljim moj argument z nekakšno analogijo: ker smo ljudje ravno tako omejeni v inteligenci do neke mere, kot so tudi prašiči inteligentni do neke mere, bi se lahko, v tem dotičnem primeru, z njimi primerjali. Recimo, da imajo pujsi neposredno demokracijo – ali bi res oni najbolje vedli, kaj je dobro za njih, če je pa njihova povprečna inteligenca npr. zmožna zgolj seštevanje in odštevanje (če se pač omejimo na matematiko). A ne bi bilo bolje, da bi tisti vodili državo, ki znajo tudi potencirat in uporabljat korene? Če bi npr. dali referendum o nekem zakonu, običajni pujski ne bi bili verjetno zmožni presoditi kakšne posledice bo imel ta zakon; roko na srce, tudi »pametni« pujski verjetno ne bi bili zmožni česa takega – vendar pa je vseeno možno, da bi bili. Toda potem se znova postavi vprašanje ali ne bi to svojo vednost raje izkoristili za svoje lastne interese kakor za dobro skupnosti. Pustimo to debato zaenkrat pri miru. »Pametnejši« pujski bi lahko morda storili boljšo prašičjo družbo, toda, omejeni s svojo inteligenco, ne bi nikdar zmogli doseči »popolno družbo« (ravno tako kot tudi človek). Seveda se poraja tudi vprašanje, če bi takšnim pametnim pujskom sploh pustili do besede. Kot to že dobro vemo, znajo nove (revolucionarne) ideje pasti na neplodna tla, ker jih ostala množica ni zmožna (ali pač noče) razumeti. Skoraj vse velike misli velikih mislecev, v svojih časih niso bile sprejete. Trajalo je kar nekaj let (desetletij, stoletij), preden jih je bila množica pripravljena odobriti kot svoje. Seveda, tudi ko jih je sprejela kot svoje, jih ni zaradi svoje veleumnosti, temveč ker so bile splošno popularne ter posledično vklučene v najbolj primarno vzgojo (primarna, sekundarna socializacija). Kakor koli že obrnemo, vse napredne misli, ki jih je človeštvo sprejelo, niso bila sprejeta zaradi človeške večje razumnosti, temveč narobe, ker so bila vključena v vzgojo. In kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Če boš otroka že od malih nog učil, da so ostale rase manjvredne, in bo tudi okolica tako zamisel, ali potihem ali pač naglas, podpirala, bo tak posameznik celo svoje življenje verjel, da je zgolj njegova rasa vredna življenja. Podobno se dogaja tudi z ostalimi »emancipatornimi« idejami: dandanes načeloma večina verjame, da je nasilje zlo, toda, če bi jih vprašali, zakaj tako menijo, ne bi izustili nobenega razumnega odgovora (verjetno bi slišali kaj v smislu: »ker to se pač ne spodobi« in »da dolgoročno nič ne dosežeš« in podobne).

Druga vrsta demokracije, ki je dandanes zelo razširjena, je posredna (predstavniška) demokracija. Ta besedna zveza je, po mojem mnenju, zelo ponesrečena – jaz bi jo raje poimenoval voljena aristokracija (vladavina najboljših). Od obične oligarhije (vladavine peščice) se razlikuje v tem, da je omejena s časom, da mora biti izvoljena na volitvah ter da se mora nujno ( ! ) pretvarjati, da dela v korist skupnosti; sicer pa ne vidim nobene povezave z »vladavino ljudstva«, kar sama beseda demokracija pomeni.

Kot že samo ime pove, bi morala biti aristokracija, tj. vladavina najboljših, teoretično najboljša možna vladavina. In to tudi je – če so seveda na oblasti dejansko najboljši (čeprav se tu znova pojavi težava, ker imamo ljudje med sabo različna mnenja o tem, kakšen bi moral biti najbolši vladar/politik). Namreč ljudstvo kot tako ni sposobno delovati v korist vseh. Bori se, da bi doseglo čim višjo stopnjo razvoja, ki pa je, žal, možna le tako, da imajo ostali manj ter slabše pogoje za življenje. Poleg tega je ljudstvo prepredeno s svojimi tradacijami (ki so, priznajo ali ne, še vedno – in tudi vedno bodo – zelo vplivne), katere bi se potem odražale v demokraciji. Kot primer naj navedem primer mnogoženstva v srednji Evropi: mnogoženstvo je namreč prepovedano. Razumni človek bi se vprašal zakaj je prepovedan ter sklepal, da je popolnoma odveč; ljudstvo, ki pa je žal večinoma nerazumno, pa se raje drži svojih navad, ki jih jemlje za popolnoma samoumevne in edino možne, ter meni, da mora biti mnogoženstvo prepovedano.

Človek je človek navade, kot je že pred davnimi časi dejal David Hume. Nesposoben je, da bi se lahko uprl svojim umskim navadam: ko je enkrat naučen, da je enoženstvo »edino pravilno«, bo po vsej verjetnosti ostal zvest tej trditvi do svojega bridkega konca. Težko bi rekel, da se lahko tudi najbolj razumni človek odreče svojim navadam – seveda, lahko se odreče nekaterim bolj preprostim navadam (tj. recimo enoženstvu), toda najbolj osnovnim pa se ni zmožen kar tako (recimo relaciji med vzrokom in učinkom; če pokažem sredinca v javnosti (vzrok), pričakujem buren odziv (učinek)).

Torej, na kratko povedano, ljudstvo, ki se je bistveno manj pripravljeno odreči svojim navadam, je torej bistveno manj primerno kot peščica zelo razumnih ljudi, ki pa so se pripravljeni odreči večjemu številu svojih navad. Ta dejanja vodijo množico prej ali slej v sovražnost do vladajočih. Ne morejo dojeti, da je recimo, če se vrnemo nazaj na primer mnogoženstva, enoženstvo razumsko nesprejemljivo. Ker razumna argumentacija pri takih ljudeh ne deluje in se raje sklicujejo na že znano, tj. na navade, bojo videli v vladajočih zlo. Tu ne morem zanikati, da večina ljudi tako ali tako ne vidi nič dobrega v kateri koli že oblasti, toda dejstvo je, da če bi državo vodili razumni ljudje, bi bili še bistveno bolj osovraženi, kot so politiki sicer (z izjemo, če bi uporabili trike, kot jih že sam Platon navaja: da ljudstvu namreč predstavimo nekakšne pravljice (mite), zato da ne bo raznoraznih uporov). To je tudi razlog, da se ponavadi voditelji prej ali slej zatečejo k čustvenim argumentacijam. Le-te so pri večinskemu prebivalstvu toplo sprejete. Pa se vrnimo nazaj na primer mnogoženstva: taki voditelji bi trdili, da je enopartnerstvo že od davnih časih prisotno pri nas in da moramo nekoliko spoštovati tradicijo in običaje »naše najbolše nacije na svetu«. Svoje argumente bi podprli še z verskim sistemom, ki je zopet že dolgo prisoten v naši kulturi, in kateri trdi, da je mnogoženstvo nekakšen grd greh in podobno. Seveda bi vključili tu zraven politiki tudi etiko in spodobnost. Iz njihovih ust bi lahko slišali besede v stilu: »to se ne spodobi«, »to ni etično«, »to ni naravno«, »to preprosto ni prav«, itd.

Aristokracije je torej primerna za vrhunsko ureditev, kjer se dejansko dela v korist človeštva; hkrati pa je lahko ta ureditev izjemno primerna za ravno nasprotno početje, tj. da deluje izključno v svojo korist (in tudi v korist svojih ožjih sodelavcev, sorodnikov, prijateljev…). Stalni pritok razumnih ljudi na oblast bi bil največji problem take oblasti. Kako preprečiti, da pridejo na oblast ljudi, ki jih oblast ne bo popolnoma prevzela ter da svojega položaja ne bojo začeli izkoriščati, je glavna težava. Preprostega odgovora ni…

Medtem je pa (posredna) demokraciji izjemno primerna za povprečnost. Ker se politiki trudijo, da bi ugajali ljudstvu, morajo nujno upoštevat tradicijo in »ljudsko mišlenje«. To jih pripelje na oblast, toda ne pripelje pa družbe do bistveno boljše ureditve. Seveda lahko izboljšajo stvar ali dve, toda zamenjava celega »sistema« pa je nesprejemljiva za ljudstvo in posledično nemogoča. Družba v takem stanju stagnira in premiki so zelo počasni. Toda, ravno ta nezmožnost spreminjanja pa je na nek način tudi dobra stvar. Če je družba do neke mere že dokaj pravična, jo demokracija (po vsej verjetnosti) ne bo zmožna kar ukiniti.

Glavni paradoks demokracije je torej sledeč: nerazumni voditelji ne morejo pripeljati družbe do bistveno boljšega stanja; razumni voditelji pa ne morejo priti na oblast, ker niso »po meri« večinskemu ljudstvu. Zato demokracija ne more biti najboljša možna oblika oblasti; aristokracija pa je lahko. Toda – zopet smo se vrnili na začetek – zgolj v primeru, da si ta vlada ne vzame oblast v svoje roke zato, da lahko koristi sebi.

Vprašanje, ki se poraja je sledeče: ali je možno kdaj množice tako izobrazit, da več ne bodo zgolj ovčice. Odgovor na tako vprašnje ne more biti enoznačen; po teoretični strani je popolnoma možno, da bi se kot standarni (normalni) način mišljenja uveljavilo kritično mišljenje. Ljudstvo bi za vsako stvar dvakrat (ali večkrat) pomislilo, preden bi sprejeli to kot resnično – toda še vedno ne bi vzeli za popolno resnično. Vsako njihove prepričanje bi lahko bilo ovrženo, če se jim predstavi dober protiargument. Vsako prepričanje bi torej v sebi že vsebovalo kanček dvoma. Na drugi strani pa se poraja vprašanje, kako bi lahko dosegli tako spremembo v ljudskem mišljenju; namreč kako bi lahko voditelji prešli iz čustvenih (in tradiconalnih) argumentov na razumske. Čim bi začeli uporabljati zadnje, bi postali nepriljubljeni; zato tudi v (posredni) demokraciji ne bi zmogli kaj takega izvesti – možno bi bilo zgolj v oligarhiji, ki bi se, glede na to, da jo vodijo razumni možje, prelevila v aristokracijo.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !