Blog za kosmate homo sapiense

Begunci

Objavljeno 24.08.2009 20:50 avtor snakekan

Bil je navaden dan, kot ponavadi. Sin se je igral z igračo letala, iz ust so mu leteli zvoki letala »fiiiiuuuuuuuuuu«, hčerka je objemala svojo puhasto punčko, kakor da bi bila njena prava hčerka, jaz sem sedel na kavču ter čakal na ženo, da se vrne. Otroka sta me kratkočasila s svojim dretjem in otročjostjo. Pomislil sem, kakšna bosta, ko odrasteta; bo eden res pilot, kot pravi, in druga res zdravnica? »Pa saj ni važno«, sem si rekel, »važno, da lepo odrasteta in počneta tisto, kar ju veseli.«. Moje misli je prekinil nenaden zvok. Blok se je začel tresti. Še preden sem si lahko opomogel od oglušajočega zvoka, se je ponovno vrnil; blok se je zatresel, jok otrok se je razlegel po stanovanju. Ker nisem vedel, kaj se je dogodilo, sem hitro stekel do okna, odgrnil zaveso in pogledal v širni horizont. Mesto je izgledalo kot ponavadi: vse hiše so še stale, ceste so bile polne avtomobilov, otroci so bili na igriščih. Motila me je zgolj packa na horizontu: letala. Letela so nizko, da bi prestrašila prebivalstvo. Vojna se je začela, sirene so začele tuliti. Čas je bil, da gremo v zaklonišče. Nisem imel časa za razlaganje otrokom, kaj se dogaja, zato sem se samo zadrl: »Gremo!« pobral mlajšega sina in ga vzel v naročje, z drugo roko pa sem prijel hčerko za roko. Oba sta še vedno držala v rokah svoji igrači. Obrnil sem ključ v vratih, jih odprl, šel skozi njih, jih zaprl in zaklenil. V misli se mi je prihotapila misel na ženo: »Kje je? A je vse v redu z njo? Kaj pa, če si ji je kaj zgodilo? Kaj naj storim?!«. Zadnje vprašanje je bilo lahko odgovorljivo – moral sem spraviti najina otroka na varno.

Mimo nas so tekli sosedi. Njihov obraz je bil, ravno tako kot  moj, poln straha. Strah nas je gnal do zaklonišča, ki pa je bil še kar precej oddaljen. Prvo smo morali premagati tri nadstopja naše zgradbe. Stopnica za stopnico se je vlekla. Še nikdar jih nisem videl v tej dimenziji, še nikdar jih nisem štel vsake posebaj. Nikoli mi niso predstavljale takega problema, kot mi jih sedaj. V naročju se dere sin, za mano se hčerka trudi ujeti mene in hkrati obdržati ravnotežje med stopnicami. Končno smo prispeli do vhodnih vrat. Brez pomisleka sem jih brcnil. Efekta ni bilo, zato sem prijel za kljuko ter jih odprl. Hčerka je prisopihala mimo ter naju počakala, saj ni vedela, kam sploh gremo. Tudi sam se moral pomisliti, v katero smer moramo iti. V tistem trenutku nisem mogel trezno razmišljati, zato se nisem mogel spomniti, kje je zaklonišče, vse dokler nisem videl še več ljudi teči mimo mene. Vsi so šli na desno. Spomnil sem se, kje je, kako zgleda, kakšna je njena okolica; vedel sem, kam moram odpeljati moja otroka. Prijel sem za roko hčerko in začeli smo teči. Ko smo prešli naš kompleks blokov se je zaslišal nek zvok. Prvič sem ga slišal. Piskajoč zvok, kot da bi tisoč piščalk hkrati piskalo. Zvok je postajal glasnejši in glasnejši, vse dokler se ni končal z velikim bumom, približno tri kilometre stran. Nisem imel časa se s tem ukvarjati, toda med bežanjem mi je pogled ušel tudi na tisto stran. Temen črn dim se je kadil in slišal sem, da ne bo ta kepa dima edina v tem mestu. Zopet žvižganje in zopet pok. Tokrat nekoliko bolj oddaljeno, toda prav nič pomirjajoče. Padati so začele vedno bolj pogosto in samo vprašanje časa je bilo, preden padejo v našo bližino. Tekel sem kot sem mogel, za sabo vlekel hčerko, ki je postajala vidno izčrpana, na sebi tesno držal sina. Nismo bili več daleč od zaklonišča, tako da sem ga lahko s kotičkom očesa že zagledal. Bolj kot smo se mu približali, bolj oddaljeno se mi je zdelo. Vsak korak sem si zapomnil; vsak je bil težji kot prejšni. Spremljali so ga zvoki bomb, paničnega dretja in joka; skratka, gromozanski hrup, ki mi je zapolnjeval ušesa, ni bil preveč prijeten. Bolje rečeno, bil je eden izmed zvokov, ki mi verjetno v bodoče ne bodo pustili mirnega spanca.

V to sivo-zeleno izboklino so se z vseh strani zgrinjali ljudje. Sosedje, sorodniki, someščani, obiskovalci, otroci, stari. Noben ni bil zavrnjen, vse je zaklonišče kar posrkalo vase. Čakalo je še na nas. Toda koliko časa nas bo še čakalo? Moramo pohiteti, sem si mislil, in začel teči še hitreje. Kako me je hčerka lahko dohitela, več ne vem. Kmalu nas je ločilo le še nekaj korakov. Kot bi mi nekaj popolnoma prevzelo zavest, sem nagonsko spustil prvo hčerko notri, nato sem še spustil sina na tla in mu rekel, naj steče notri. Pogledal sem še enkrat proti mojem rodnem mestu. Vedel sem, da ga več nikdar ne bom videl takšnega, kot do sedaj. Ta trenutek je bil posvečen spominu nanjga. Če bi bilo mesto živo bitje, bi bilo zelo razočaran nad mano, ker mu namreč nisem podaril nič več kot en bežen pogled ter sekundo razmisleka. Oprostiti mi bo moral, saj sem imel bolj pomembne reči za storiti. Stekel sem navzdol po stopnicah, sproti pobral sina ter zopet prijel za roko hčerko. Pretekli smo vse stopnice in končno bili na varnem, v podzemnem bunkerju. Zgolj za trenutek sem se počutil varnega. Bilo je namreč potrebno še veliko reči postoriti in premisliti.

Srčni utrip se mi je pomiril. Adrenalin je zapustil mojo kri. Sprva se je okoli nas vlekel stari hodnik z zguljenimi zidovi. Ponekod so se našli zapisi, ki so jih storili mladostniki v svoji norosti. Zavil sem v levo stran in odprla se je nekoliko večja dvorana. Po vrstah so bile postavljene nekakšne železne strukture, ki so bile na sredini združene ter ojačane, ob straneh pa so imele postavljeni dve plošči, eno približno pol metra visoko in drugo skoraj dva metra, ki so bile skupaj z žico prepletene, tako da se je dalo na njih sedeti ter predvidevam, da tudi spati. Na njih je sedela večina. To so bili tisti že nekoliko umirjeni ljudje; druge, še vedno razjarjene osebe pa so ali stale ali pohajkovale z jezo gor in dol. Teh sem se odločil izogibat, zato sem se usedel nekam, kjer je bilo ravno zadosti prostora za nas tri. Šele sedaj sem imel čas si dobro ogledati otroka. Bil sem vesel, da sta še cela. Še igrači, ki sta jih vzela od doma, sta priromali do sem. Ne bi se čudil, če bi vsaj hčerka spustila svojo punčko, saj je morala teči ravno tako kot jaz. Medtem me je pa sin opazoval s svojimi velikimi očmi. Iz rok sem mu hitro izpulil letalo, izustil »fiiiiiuuuuuuu« in pokrožil z njim nad njegovo glavo. Ponavadi radovedne oči so še odražale strah, obenem pa so živahno sledile avionu vse dokler mi ga ni izpulil iz rok in se zagledal vanjga. Pobožal sem ga po glavi ter pogledal proti hčerki, ker sem začutil, da se morda počuti zoperstavljeno. Vprašal sem jo, če je vse v redu. Gledala je proti tlom in pokimala. Z roko sem segel k njenim suhim rebercem ter jo požgečkal. Končno se je nasmehnila, s čimer je tudi meni privabila nasmeh. Oba sem stisnil k sebi. V misli se mi je zopet pritihotapila žena. Tokrat sem imel čas, da pomislim tudi nanjo. Med napadom je bila v službi, na drugem koncu mesta. Prešinila me je ideja, da so v tisti smeri padale bombe. Samo upanje, da je živa, mi je preostalo. Ne smejo me sedaj prevzeti pesimistične misli. Prvo moram poskrbeti za otroke – ne smem se kar predati in misliti, da žene več ni. Dokler dejansko ne zvem, da se ji je kaj zgodilo, mi ne preostane drugega, kakor da sem brezbrižen. To je bila seveda samo še ena misel v moji glavi izmed neštetih drugih, ki pa so ravno premišljevale o tem, o čemer ne bi smele. Nisem in nisem jih mogel preprečiti. Potreboval sem nekaj, s čimer bi se zamotil. Vstal sem se, rekel hčerki naj malo počuva na brata. Iza hrbta sem zaslišal: »Kam pa greš?«. To je bil glas prestrašene hčerke. »Takoj bom nazaj«, sem ji odgovoril v pomirjajočem tonu, kolikor sem ga bil zmožen izgovoriti. Odšel sem globje v to podzemno dvorano, iskajoč karkoli že, kar bi mi lahko kadarkoli koristilo; od orožja, do wc-ja, do hrane, do vode, do blazin, do igrač.

Z vseh strani so me obkrožali pogledi ostalih sotrpinov, ki nas je vojna združila v ta en samcat prostor. Kmalu sem dospel do sobice, kjer so bila živila in pijača. Notri je bilo že kar nekaj drugih ljudi, ki so vsi zamišljeno gledali v škatle. Zaenkrat je izgledalo, kakor da je zadosti zalog za vse za kar nekaj časa. Vprašal sem: »Ali bi lahko dobil kakšno malenkost, da malo razveslim otroka?«. Nepričakovano sem bil deležen začudenih pogledov. Eden se je opogumil ter rekel: »Glede na to, da ne vemo, koliko časa bo napad še trajal, moramo biti varčni. Vsak bo dobil enak delež ob isti uri. Ne moremo si privoščit neorganiziranosti.«. Pokimal sem mu, kajti vedel sem, da ima prav. »Trenutno je zaloge za dva dni«, je nadaljeval, »toda zgolj pod pogojem, da število prihajajočih več ne bi naraščalo. Kar pa se ne bo zgodilo, saj jih je z vsako minuto več.« Govorca teh besed nisem poznal. Šele kasneje sem izvedel, da je to bil eden izmed vrhunskih zdravnikov v bližnji bolnici, ki pa je očitno imel tudi organizicijsko žilico. Ni bil ravno pretirano visok človek. Lase je imel na kratko postrižene, temne barve, okrog ust je imel lepo pristriženo brado. Že sam njegov izgled je izdajal, da ima visok položaj. Hvaležen sem bil, da ga ima upravičeno. Ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, sem potiho rekel »dobro« ter odšel naprej. Opazil sem, da je imel »zdravnik« prav – vedno več ljudi prihaja. Mimo mene ni šlo niti neopaženo popolnoma zabasano stanišče, ki so se ga mnogi odločili uporabiti. Očitno bo tudi to eden izmed problemov s katerimi se bomo soočali tu. Nisem pa našel nobene blazine ali deke ali rjuhe, katera bi mi na vsak način prišla prav. Niti nisem imel časa za to, kajti otroka sem pustil sama že predolgo. Na hitro sem se orientiral, kje sploh sem ter se s hitrim korakom pognal proti njima. Že od daleč sta me zagledala in v njunih očeh se je skrivalo razočaranje, ker sem ju zapustil za toliko časa. Da bi ju potolažil in po pravici povedano tudi sebi dal malo utehe, sem jima rekel: »Saj ni bilo tako hudo?«. Odgovora nisem dobil, zato pa sem dobil nekoliko prostora, tako da sem se lahko usedel zraven njiju.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !