Blog za kosmate homo sapiense

Arhiv za mesec Januar, 2010


2084

28.01.2010 - 14:15 - Objavil snakekan

Winston se je sprehajal kot ponavadi. Od daleč je zagledal tablo, na kateri je bila narisana mačka. Bila je trgovina za hišne ljubljenčke. Winston je pomislil, da bi lahko imel kakšno domačo žival. Za družbo, če ne drugače. Logističnih problemov z njo ne bi imel. V bloku imajo zraven vrat nekaj, čemur pravijo »mačji prehod«. To je nekakšna luknja, dvajset krat dvajset centimetrov široka, skozi katero lahko mačke vstopijo v blok. Mačji prehod je sicer zaprt, vendar pa ko prepozna identifikacijsko številko iz čipa, ki jo ima mačka na hrbtu, se odpre. Moral si bo edino še takšna vratca narediti pri svojem stanovanju.

Vstopil je skozi vrata in takoj ga je pozdravila ženska, stara približno trideset let.

»Dober dan gospod, Vam lahko pomagam?«

»No, v bistvu sem prišel pogledati, če lahko tu dobim kakšno mačko.«, je zmedeno odgovoril Winston.

»Seveda lahko gospod. Kar za mano.«

Prodajalka je odšla v sosednji prostor in Winston ji je sledil. Mlade mačke so bile zaprte v kletkah, ponavadi po več skupaj. Winstonu se je čez obraz razlegel nasmeh, ko je videl vse te razigrane mačke. Že od nekdaj si je želel imeti mačko.

Prodajalka se je v kotu usedla na stol, s ključem odklenila eno omarico in iz omare je prilezla ven miza in na njej nekakšen računalnik.

»Kakšne mačke imate radi?, je vprašala prodajalka, medtem ko je Winston radovedno gledal mačke.

»Nekaj temu podobnega« je odgovoril Winston in s prstom pokazal na mačko s tigrastim kožuhom rjavo-črne barve.

Prodajalka je pogledala, kam kaže Winstonov prst. »Tigrasta mačka, kratka dlaka, mešanica med diotesem in welkenasejem. Kakšen spol?«

»Raje samico.«

»Bi lahko prišli malo bližje in si pogledali?«

Winston je odgovoril, še preden je pogledal proti prodajalki: »Pogledal kaj?«. Nato je obrnil pogled proti njej in videl, da je bil računalnik usmerjen proti njemu. Na ekranu je bila prikazana takšna mačka, kot je bila tista v kletki.

»Če Vam je takšna mačka všeč.«, mu je odgovorila prodajalka.

Winston se je približal in še preden je kaj rekel, je prodajalka nadaljevala.

»To je zaenkrat samo predlog. Lahko damo kakšno drugo vrsto.«

Dokler je govorila, je klikala na računalnik in mačka se je spreminjala.

»Vam je morda bolj všeč ta? Morda mešanica med wikenovo in diotesovo? Morda tale?«  

Slike so se hitro spreminjale in Winston ni točno vedel, katera mu je najbolj všeč.

»Kar pustite na tisti prvi, kot je tista mačka v kletki.«

»Ok. Kakšne osebnostne lastnosti pa hočete? Da je zelo igriva ali malo manj? Da se zelo rada boža ali da je malo bolj divja? Nekoliko večja ali manjša?«

Winston se je čudil nad vso to možnostjo izbire. Šele sedaj mu je na misel prišlo, da se tu ne vzame mačk iz kletke, ampak da se jo naroči. Po lastni izbiri kakopak.

»Dajte mi raje bolj igrivo, ki ni ravno popolnoma divja niti popolnoma podrejena. Kar se pa velikosti tiče, mi pa dajte nekje srednjo velikost. V bistvu mi je kar vseeno, kar se tega tiče.«

»Torej igrivosti nekoliko več, divjost in velikost pa nekje pri sredini.«, je govorila prodajalka napol naglas sama sebi. Slika se je spremenila in pojavila se je animacija mačje glave.

»Sedaj pa prosim, če mi še poveste kakšne obrazne poteze bi radi imeli. Bolj zaobljeno glavo, široka ali ozka ušesa, kakšno velikost oči, nosa, ust, dolžina smrčka, barvna kombinacija obraza, barva oči.«

»Joj,«, je bil presenečen Winston, ko je videl vso izbiro »bo kar v redu kakršna je sedaj.«

»Ste prepričani? Mogoče Vam bo bolj všeč mačke, ki ima recimo takšen smrček«, in smrček se je spremenil »ali takšno kombinacijo črt«, in barve na obrazu so se spremenile »ali takšne oči«, in oči so se povečale »ali…«

Winston je je prekinil. »Pustite smrček in kombinacijo črt, oči pa naj bodo takšne kot so bile prej. Bo v redu. Ne rabim nobenih drugih sprememb.«

»V redu gospod.«, je nekoliko osramočena morala odgovoriti.

»Moram pa Vas opozoriti«, je nadaljevala »da morda mačke ne bodo popolnoma takšne, kot smo jo ’sestavili’, ker zna priti do kakšne genske mutacije ali da se določene genske preference  ne razvijejo toliko, kot smo morda pričakovali.«

Naredila je premor in nekoliko bolj veselo še naprej povedala.

»To moramo povedati vsem kupcem, da poznajo tveganja in da nas ne morejo potem tožiti, a veste. Drugače pa so v večini primerov mačke skoraj iste kot ste jo naročili. Vi jo boste dobili točno takšno, kot ste si jo zaželeli čez približno tri do štiri mesece.«

Nasmehnila se je in Winstonu dala račun.

»Tri do štiri mesece?« je bil Winston malo presenečen.

»Ja. Veste, moramo prvo najti primerno nosečo mati, ki je prave pasme, in potem sledi še genska terapija in hopla, se rodijo mucki. Potem pa morajo ostati še en mesec pri materi, ker so sicer zelo dojemljivi za bolezni .«

Winston je med razlago gledal račun. Na koncu računa je pisalo 7000 mednarodnih tolarjev. Lasje so mu šli pokonci.

»Počakajte malo gospodična. A vi dejansko mislite, da bom plačal 7000 tolarjev za mačko. Kaj za vraga je to A4 obrazna kombinacija in stane 800 tolarjev? Pa I 8?«

»Gospod, to ste ravno prej izbrali. A4 obrazna kombinacije je tista oblika barvnih črt na glavi, ki ste jo izbrali, I 8 pa je stopnja igrivosti.«, je poskušala pomiriti jeznega kupca. Gledala je Winstonov razburjen obraz in poskušala prijazno nadaljevati.

»Sej veste, da genske spremembe niso ravno poceni. Ampak če zares želite imeti kakšno domačo žival, ali ni potem edino prav, da si izberete takšno, ki bo Vam ustrezala. Dobri prijatelji, in to mačke so, pač zahtevajo nekaj v zameno. Plačate nekoliko več, vendar nazaj dobite nepogrešljivo dobrino, nekaj kar ste si že od nekdaj želeli – popolno mačko.«

Winston ji je jezno nazaj odgovoril.

»Popolnost se ne skriva v popolni kontroli.«

Prodajalka ga je čudno pogledala. »Kako to mislite, da se popolnost ne skriva v popolni kontroli? Saj vidite, da odkar lahko kontroliramo gene, da se je naše življenje izboljšalo. Nimamo več agresivnežev, imamo boljšo prehrano, boljše otroke in nenazadnje boljše domače živali.«

Winston se je zavedel, kaj je pravzaprav rekel. Storil je nepredstavljivo – kritiziral gensko tehnologijo. Popravil je svoje besede.

»Seveda je kontrola dobra! Kako vendar ne bi bila? Ampak mislim, da, da …«, ni vedel kaj točno naj pove, da popravi svoj izgled nasprotnika genske kontrole »bi morala biti bolj poceni, tako da si jo lahko vsi privoščimo.«

Odahnil si je, saj se je zapletel v področje, v katerem se ni dobro znajti. »Vsi bi morali imeti ustavno pravico do uporabe genske tehnologijo. Država bi morala subvencionirati vse nakupe, ki so povezani z gensko tehnologijo.«

Prodajalka se mu je pridružila.

»To se pa strinjam z vami. V svobodni gensko kontrolirani družbi bi morali biti mi vsi deležni tehnološkega napredka genetike. Prav vsi. V tem se razlikujemo od tistih neciviliziranih norcev v Afriki.«

Winston je nazaj samo pokimal.  

»Žal pa še vedno niso poskrbeli za to. Tako, da si ne morem privoščiti mačke, kakršno si želim. Žal ne.«

»Gospod, saj bo vse v redu.« je rekla prodajalka in se za trenutek ustavila.

»Lahko vam pa dam malo popusta.«

»Ne bo pomagalo gospodična, ampak vseeno hvala. Zelo ste ljubeznivi. Z mojo plačo 2000 tolarjev si ne morem tega privoščiti. Bom moral prvo malo varčevati, potem pa se vrnem in oddidem z mojo popolno mačko.«, je z zaigranim glasom žalostno rekel. Srečo je imel, da prodajalka ni bila zadosti inteligentna, da bi ugotovila, kako zelo jo je zavedel.

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | 1 komentar »