Blog za kosmate homo sapiense

Arhiv za kategorijo 'literatura'


2084

28.01.2010 - 14:15 - Objavil snakekan

Winston se je sprehajal kot ponavadi. Od daleč je zagledal tablo, na kateri je bila narisana mačka. Bila je trgovina za hišne ljubljenčke. Winston je pomislil, da bi lahko imel kakšno domačo žival. Za družbo, če ne drugače. Logističnih problemov z njo ne bi imel. V bloku imajo zraven vrat nekaj, čemur pravijo »mačji prehod«. To je nekakšna luknja, dvajset krat dvajset centimetrov široka, skozi katero lahko mačke vstopijo v blok. Mačji prehod je sicer zaprt, vendar pa ko prepozna identifikacijsko številko iz čipa, ki jo ima mačka na hrbtu, se odpre. Moral si bo edino še takšna vratca narediti pri svojem stanovanju.

Vstopil je skozi vrata in takoj ga je pozdravila ženska, stara približno trideset let.

»Dober dan gospod, Vam lahko pomagam?«

»No, v bistvu sem prišel pogledati, če lahko tu dobim kakšno mačko.«, je zmedeno odgovoril Winston.

»Seveda lahko gospod. Kar za mano.«

Prodajalka je odšla v sosednji prostor in Winston ji je sledil. Mlade mačke so bile zaprte v kletkah, ponavadi po več skupaj. Winstonu se je čez obraz razlegel nasmeh, ko je videl vse te razigrane mačke. Že od nekdaj si je želel imeti mačko.

Prodajalka se je v kotu usedla na stol, s ključem odklenila eno omarico in iz omare je prilezla ven miza in na njej nekakšen računalnik.

»Kakšne mačke imate radi?, je vprašala prodajalka, medtem ko je Winston radovedno gledal mačke.

»Nekaj temu podobnega« je odgovoril Winston in s prstom pokazal na mačko s tigrastim kožuhom rjavo-črne barve.

Prodajalka je pogledala, kam kaže Winstonov prst. »Tigrasta mačka, kratka dlaka, mešanica med diotesem in welkenasejem. Kakšen spol?«

»Raje samico.«

»Bi lahko prišli malo bližje in si pogledali?«

Winston je odgovoril, še preden je pogledal proti prodajalki: »Pogledal kaj?«. Nato je obrnil pogled proti njej in videl, da je bil računalnik usmerjen proti njemu. Na ekranu je bila prikazana takšna mačka, kot je bila tista v kletki.

»Če Vam je takšna mačka všeč.«, mu je odgovorila prodajalka.

Winston se je približal in še preden je kaj rekel, je prodajalka nadaljevala.

»To je zaenkrat samo predlog. Lahko damo kakšno drugo vrsto.«

Dokler je govorila, je klikala na računalnik in mačka se je spreminjala.

»Vam je morda bolj všeč ta? Morda mešanica med wikenovo in diotesovo? Morda tale?«  

Slike so se hitro spreminjale in Winston ni točno vedel, katera mu je najbolj všeč.

»Kar pustite na tisti prvi, kot je tista mačka v kletki.«

»Ok. Kakšne osebnostne lastnosti pa hočete? Da je zelo igriva ali malo manj? Da se zelo rada boža ali da je malo bolj divja? Nekoliko večja ali manjša?«

Winston se je čudil nad vso to možnostjo izbire. Šele sedaj mu je na misel prišlo, da se tu ne vzame mačk iz kletke, ampak da se jo naroči. Po lastni izbiri kakopak.

»Dajte mi raje bolj igrivo, ki ni ravno popolnoma divja niti popolnoma podrejena. Kar se pa velikosti tiče, mi pa dajte nekje srednjo velikost. V bistvu mi je kar vseeno, kar se tega tiče.«

»Torej igrivosti nekoliko več, divjost in velikost pa nekje pri sredini.«, je govorila prodajalka napol naglas sama sebi. Slika se je spremenila in pojavila se je animacija mačje glave.

»Sedaj pa prosim, če mi še poveste kakšne obrazne poteze bi radi imeli. Bolj zaobljeno glavo, široka ali ozka ušesa, kakšno velikost oči, nosa, ust, dolžina smrčka, barvna kombinacija obraza, barva oči.«

»Joj,«, je bil presenečen Winston, ko je videl vso izbiro »bo kar v redu kakršna je sedaj.«

»Ste prepričani? Mogoče Vam bo bolj všeč mačke, ki ima recimo takšen smrček«, in smrček se je spremenil »ali takšno kombinacijo črt«, in barve na obrazu so se spremenile »ali takšne oči«, in oči so se povečale »ali…«

Winston je je prekinil. »Pustite smrček in kombinacijo črt, oči pa naj bodo takšne kot so bile prej. Bo v redu. Ne rabim nobenih drugih sprememb.«

»V redu gospod.«, je nekoliko osramočena morala odgovoriti.

»Moram pa Vas opozoriti«, je nadaljevala »da morda mačke ne bodo popolnoma takšne, kot smo jo ’sestavili’, ker zna priti do kakšne genske mutacije ali da se določene genske preference  ne razvijejo toliko, kot smo morda pričakovali.«

Naredila je premor in nekoliko bolj veselo še naprej povedala.

»To moramo povedati vsem kupcem, da poznajo tveganja in da nas ne morejo potem tožiti, a veste. Drugače pa so v večini primerov mačke skoraj iste kot ste jo naročili. Vi jo boste dobili točno takšno, kot ste si jo zaželeli čez približno tri do štiri mesece.«

Nasmehnila se je in Winstonu dala račun.

»Tri do štiri mesece?« je bil Winston malo presenečen.

»Ja. Veste, moramo prvo najti primerno nosečo mati, ki je prave pasme, in potem sledi še genska terapija in hopla, se rodijo mucki. Potem pa morajo ostati še en mesec pri materi, ker so sicer zelo dojemljivi za bolezni .«

Winston je med razlago gledal račun. Na koncu računa je pisalo 7000 mednarodnih tolarjev. Lasje so mu šli pokonci.

»Počakajte malo gospodična. A vi dejansko mislite, da bom plačal 7000 tolarjev za mačko. Kaj za vraga je to A4 obrazna kombinacija in stane 800 tolarjev? Pa I 8?«

»Gospod, to ste ravno prej izbrali. A4 obrazna kombinacije je tista oblika barvnih črt na glavi, ki ste jo izbrali, I 8 pa je stopnja igrivosti.«, je poskušala pomiriti jeznega kupca. Gledala je Winstonov razburjen obraz in poskušala prijazno nadaljevati.

»Sej veste, da genske spremembe niso ravno poceni. Ampak če zares želite imeti kakšno domačo žival, ali ni potem edino prav, da si izberete takšno, ki bo Vam ustrezala. Dobri prijatelji, in to mačke so, pač zahtevajo nekaj v zameno. Plačate nekoliko več, vendar nazaj dobite nepogrešljivo dobrino, nekaj kar ste si že od nekdaj želeli – popolno mačko.«

Winston ji je jezno nazaj odgovoril.

»Popolnost se ne skriva v popolni kontroli.«

Prodajalka ga je čudno pogledala. »Kako to mislite, da se popolnost ne skriva v popolni kontroli? Saj vidite, da odkar lahko kontroliramo gene, da se je naše življenje izboljšalo. Nimamo več agresivnežev, imamo boljšo prehrano, boljše otroke in nenazadnje boljše domače živali.«

Winston se je zavedel, kaj je pravzaprav rekel. Storil je nepredstavljivo – kritiziral gensko tehnologijo. Popravil je svoje besede.

»Seveda je kontrola dobra! Kako vendar ne bi bila? Ampak mislim, da, da …«, ni vedel kaj točno naj pove, da popravi svoj izgled nasprotnika genske kontrole »bi morala biti bolj poceni, tako da si jo lahko vsi privoščimo.«

Odahnil si je, saj se je zapletel v področje, v katerem se ni dobro znajti. »Vsi bi morali imeti ustavno pravico do uporabe genske tehnologijo. Država bi morala subvencionirati vse nakupe, ki so povezani z gensko tehnologijo.«

Prodajalka se mu je pridružila.

»To se pa strinjam z vami. V svobodni gensko kontrolirani družbi bi morali biti mi vsi deležni tehnološkega napredka genetike. Prav vsi. V tem se razlikujemo od tistih neciviliziranih norcev v Afriki.«

Winston je nazaj samo pokimal.  

»Žal pa še vedno niso poskrbeli za to. Tako, da si ne morem privoščiti mačke, kakršno si želim. Žal ne.«

»Gospod, saj bo vse v redu.« je rekla prodajalka in se za trenutek ustavila.

»Lahko vam pa dam malo popusta.«

»Ne bo pomagalo gospodična, ampak vseeno hvala. Zelo ste ljubeznivi. Z mojo plačo 2000 tolarjev si ne morem tega privoščiti. Bom moral prvo malo varčevati, potem pa se vrnem in oddidem z mojo popolno mačko.«, je z zaigranim glasom žalostno rekel. Srečo je imel, da prodajalka ni bila zadosti inteligentna, da bi ugotovila, kako zelo jo je zavedel.

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | 1 komentar »

Begunci

24.08.2009 - 20:50 - Objavil snakekan

Bil je navaden dan, kot ponavadi. Sin se je igral z igračo letala, iz ust so mu leteli zvoki letala »fiiiiuuuuuuuuuu«, hčerka je objemala svojo puhasto punčko, kakor da bi bila njena prava hčerka, jaz sem sedel na kavču ter čakal na ženo, da se vrne. Otroka sta me kratkočasila s svojim dretjem in otročjostjo. Pomislil sem, kakšna bosta, ko odrasteta; bo eden res pilot, kot pravi, in druga res zdravnica? »Pa saj ni važno«, sem si rekel, »važno, da lepo odrasteta in počneta tisto, kar ju veseli.«. Moje misli je prekinil nenaden zvok. Blok se je začel tresti. Še preden sem si lahko opomogel od oglušajočega zvoka, se je ponovno vrnil; blok se je zatresel, jok otrok se je razlegel po stanovanju. Ker nisem vedel, kaj se je dogodilo, sem hitro stekel do okna, odgrnil zaveso in pogledal v širni horizont. Mesto je izgledalo kot ponavadi: vse hiše so še stale, ceste so bile polne avtomobilov, otroci so bili na igriščih. Motila me je zgolj packa na horizontu: letala. Letela so nizko, da bi prestrašila prebivalstvo. Vojna se je začela, sirene so začele tuliti. Čas je bil, da gremo v zaklonišče. Nisem imel časa za razlaganje otrokom, kaj se dogaja, zato sem se samo zadrl: »Gremo!« pobral mlajšega sina in ga vzel v naročje, z drugo roko pa sem prijel hčerko za roko. Oba sta še vedno držala v rokah svoji igrači. Obrnil sem ključ v vratih, jih odprl, šel skozi njih, jih zaprl in zaklenil. V misli se mi je prihotapila misel na ženo: »Kje je? A je vse v redu z njo? Kaj pa, če si ji je kaj zgodilo? Kaj naj storim?!«. Zadnje vprašanje je bilo lahko odgovorljivo – moral sem spraviti najina otroka na varno.

Mimo nas so tekli sosedi. Njihov obraz je bil, ravno tako kot  moj, poln straha. Strah nas je gnal do zaklonišča, ki pa je bil še kar precej oddaljen. Prvo smo morali premagati tri nadstopja naše zgradbe. Stopnica za stopnico se je vlekla. Še nikdar jih nisem videl v tej dimenziji, še nikdar jih nisem štel vsake posebaj. Nikoli mi niso predstavljale takega problema, kot mi jih sedaj. V naročju se dere sin, za mano se hčerka trudi ujeti mene in hkrati obdržati ravnotežje med stopnicami. Končno smo prispeli do vhodnih vrat. Brez pomisleka sem jih brcnil. Efekta ni bilo, zato sem prijel za kljuko ter jih odprl. Hčerka je prisopihala mimo ter naju počakala, saj ni vedela, kam sploh gremo. Tudi sam se moral pomisliti, v katero smer moramo iti. V tistem trenutku nisem mogel trezno razmišljati, zato se nisem mogel spomniti, kje je zaklonišče, vse dokler nisem videl še več ljudi teči mimo mene. Vsi so šli na desno. Spomnil sem se, kje je, kako zgleda, kakšna je njena okolica; vedel sem, kam moram odpeljati moja otroka. Prijel sem za roko hčerko in začeli smo teči. Ko smo prešli naš kompleks blokov se je zaslišal nek zvok. Prvič sem ga slišal. Piskajoč zvok, kot da bi tisoč piščalk hkrati piskalo. Zvok je postajal glasnejši in glasnejši, vse dokler se ni končal z velikim bumom, približno tri kilometre stran. Nisem imel časa se s tem ukvarjati, toda med bežanjem mi je pogled ušel tudi na tisto stran. Temen črn dim se je kadil in slišal sem, da ne bo ta kepa dima edina v tem mestu. Zopet žvižganje in zopet pok. Tokrat nekoliko bolj oddaljeno, toda prav nič pomirjajoče. Padati so začele vedno bolj pogosto in samo vprašanje časa je bilo, preden padejo v našo bližino. Tekel sem kot sem mogel, za sabo vlekel hčerko, ki je postajala vidno izčrpana, na sebi tesno držal sina. Nismo bili več daleč od zaklonišča, tako da sem ga lahko s kotičkom očesa že zagledal. Bolj kot smo se mu približali, bolj oddaljeno se mi je zdelo. Vsak korak sem si zapomnil; vsak je bil težji kot prejšni. Spremljali so ga zvoki bomb, paničnega dretja in joka; skratka, gromozanski hrup, ki mi je zapolnjeval ušesa, ni bil preveč prijeten. Bolje rečeno, bil je eden izmed zvokov, ki mi verjetno v bodoče ne bodo pustili mirnega spanca.

V to sivo-zeleno izboklino so se z vseh strani zgrinjali ljudje. Sosedje, sorodniki, someščani, obiskovalci, otroci, stari. Noben ni bil zavrnjen, vse je zaklonišče kar posrkalo vase. Čakalo je še na nas. Toda koliko časa nas bo še čakalo? Moramo pohiteti, sem si mislil, in začel teči še hitreje. Kako me je hčerka lahko dohitela, več ne vem. Kmalu nas je ločilo le še nekaj korakov. Kot bi mi nekaj popolnoma prevzelo zavest, sem nagonsko spustil prvo hčerko notri, nato sem še spustil sina na tla in mu rekel, naj steče notri. Pogledal sem še enkrat proti mojem rodnem mestu. Vedel sem, da ga več nikdar ne bom videl takšnega, kot do sedaj. Ta trenutek je bil posvečen spominu nanjga. Če bi bilo mesto živo bitje, bi bilo zelo razočaran nad mano, ker mu namreč nisem podaril nič več kot en bežen pogled ter sekundo razmisleka. Oprostiti mi bo moral, saj sem imel bolj pomembne reči za storiti. Stekel sem navzdol po stopnicah, sproti pobral sina ter zopet prijel za roko hčerko. Pretekli smo vse stopnice in končno bili na varnem, v podzemnem bunkerju. Zgolj za trenutek sem se počutil varnega. Bilo je namreč potrebno še veliko reči postoriti in premisliti.

Srčni utrip se mi je pomiril. Adrenalin je zapustil mojo kri. Sprva se je okoli nas vlekel stari hodnik z zguljenimi zidovi. Ponekod so se našli zapisi, ki so jih storili mladostniki v svoji norosti. Zavil sem v levo stran in odprla se je nekoliko večja dvorana. Po vrstah so bile postavljene nekakšne železne strukture, ki so bile na sredini združene ter ojačane, ob straneh pa so imele postavljeni dve plošči, eno približno pol metra visoko in drugo skoraj dva metra, ki so bile skupaj z žico prepletene, tako da se je dalo na njih sedeti ter predvidevam, da tudi spati. Na njih je sedela večina. To so bili tisti že nekoliko umirjeni ljudje; druge, še vedno razjarjene osebe pa so ali stale ali pohajkovale z jezo gor in dol. Teh sem se odločil izogibat, zato sem se usedel nekam, kjer je bilo ravno zadosti prostora za nas tri. Šele sedaj sem imel čas si dobro ogledati otroka. Bil sem vesel, da sta še cela. Še igrači, ki sta jih vzela od doma, sta priromali do sem. Ne bi se čudil, če bi vsaj hčerka spustila svojo punčko, saj je morala teči ravno tako kot jaz. Medtem me je pa sin opazoval s svojimi velikimi očmi. Iz rok sem mu hitro izpulil letalo, izustil »fiiiiiuuuuuuu« in pokrožil z njim nad njegovo glavo. Ponavadi radovedne oči so še odražale strah, obenem pa so živahno sledile avionu vse dokler mi ga ni izpulil iz rok in se zagledal vanjga. Pobožal sem ga po glavi ter pogledal proti hčerki, ker sem začutil, da se morda počuti zoperstavljeno. Vprašal sem jo, če je vse v redu. Gledala je proti tlom in pokimala. Z roko sem segel k njenim suhim rebercem ter jo požgečkal. Končno se je nasmehnila, s čimer je tudi meni privabila nasmeh. Oba sem stisnil k sebi. V misli se mi je zopet pritihotapila žena. Tokrat sem imel čas, da pomislim tudi nanjo. Med napadom je bila v službi, na drugem koncu mesta. Prešinila me je ideja, da so v tisti smeri padale bombe. Samo upanje, da je živa, mi je preostalo. Ne smejo me sedaj prevzeti pesimistične misli. Prvo moram poskrbeti za otroke – ne smem se kar predati in misliti, da žene več ni. Dokler dejansko ne zvem, da se ji je kaj zgodilo, mi ne preostane drugega, kakor da sem brezbrižen. To je bila seveda samo še ena misel v moji glavi izmed neštetih drugih, ki pa so ravno premišljevale o tem, o čemer ne bi smele. Nisem in nisem jih mogel preprečiti. Potreboval sem nekaj, s čimer bi se zamotil. Vstal sem se, rekel hčerki naj malo počuva na brata. Iza hrbta sem zaslišal: »Kam pa greš?«. To je bil glas prestrašene hčerke. »Takoj bom nazaj«, sem ji odgovoril v pomirjajočem tonu, kolikor sem ga bil zmožen izgovoriti. Odšel sem globje v to podzemno dvorano, iskajoč karkoli že, kar bi mi lahko kadarkoli koristilo; od orožja, do wc-ja, do hrane, do vode, do blazin, do igrač.

Z vseh strani so me obkrožali pogledi ostalih sotrpinov, ki nas je vojna združila v ta en samcat prostor. Kmalu sem dospel do sobice, kjer so bila živila in pijača. Notri je bilo že kar nekaj drugih ljudi, ki so vsi zamišljeno gledali v škatle. Zaenkrat je izgledalo, kakor da je zadosti zalog za vse za kar nekaj časa. Vprašal sem: »Ali bi lahko dobil kakšno malenkost, da malo razveslim otroka?«. Nepričakovano sem bil deležen začudenih pogledov. Eden se je opogumil ter rekel: »Glede na to, da ne vemo, koliko časa bo napad še trajal, moramo biti varčni. Vsak bo dobil enak delež ob isti uri. Ne moremo si privoščit neorganiziranosti.«. Pokimal sem mu, kajti vedel sem, da ima prav. »Trenutno je zaloge za dva dni«, je nadaljeval, »toda zgolj pod pogojem, da število prihajajočih več ne bi naraščalo. Kar pa se ne bo zgodilo, saj jih je z vsako minuto več.« Govorca teh besed nisem poznal. Šele kasneje sem izvedel, da je to bil eden izmed vrhunskih zdravnikov v bližnji bolnici, ki pa je očitno imel tudi organizicijsko žilico. Ni bil ravno pretirano visok človek. Lase je imel na kratko postrižene, temne barve, okrog ust je imel lepo pristriženo brado. Že sam njegov izgled je izdajal, da ima visok položaj. Hvaležen sem bil, da ga ima upravičeno. Ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, sem potiho rekel »dobro« ter odšel naprej. Opazil sem, da je imel »zdravnik« prav – vedno več ljudi prihaja. Mimo mene ni šlo niti neopaženo popolnoma zabasano stanišče, ki so se ga mnogi odločili uporabiti. Očitno bo tudi to eden izmed problemov s katerimi se bomo soočali tu. Nisem pa našel nobene blazine ali deke ali rjuhe, katera bi mi na vsak način prišla prav. Niti nisem imel časa za to, kajti otroka sem pustil sama že predolgo. Na hitro sem se orientiral, kje sploh sem ter se s hitrim korakom pognal proti njima. Že od daleč sta me zagledala in v njunih očeh se je skrivalo razočaranje, ker sem ju zapustil za toliko časa. Da bi ju potolažil in po pravici povedano tudi sebi dal malo utehe, sem jima rekel: »Saj ni bilo tako hudo?«. Odgovora nisem dobil, zato pa sem dobil nekoliko prostora, tako da sem se lahko usedel zraven njiju.

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | Brez komentarjev »

Basen o leopardu in levinji

16.07.2009 - 12:56 - Objavil snakekan

Izkušen leopard, v srednjih mačjih let, je ležal na svojem najlubšem drevesu. Tace so mu visele navzdol, pogled je bil usmerjen proti širnim prostranstvom savane, le rep ga je s svojim miganjem izdajal, da je še vedno med živimi. Njegov pogled je bil prazen. Bil je pogled živali, ki več ni vedela, kaj hoče – pogled bitja, ki več ni videl razlike med življenjem in smrtjo.

S kotičkom očesa je videl približajočo se žival. Elegantno se je premikala med posušeno travo, se izmikala termitnjakom in bujnim drevesom ter preskakovala mrtva debla. Korak za korakom je skrajševala razdaljo in pojavil se je obris prelepe mačke – levinje.

Levinja je zagledala leoparda ter zadirjala proti njemu. Leopard je zgolj nemo opazoval agresivne poteze svojega največjega sovražnika. Ni se premaknil nit za ped, le njegove žalostne očke so sledile tej prelepi postavi. Za njenimi tacami se je visoko dvigoval prah in bližala se mu je z neverjetno hitrostjo. Toda to ni zmotilo leopardovo hladnost. Niti je ni globoko in sovražno renčanje. Zmotilo ga ni niti dejstvo, da je začela plezati na drevo ter da bo vsak trenutek čisto ob njem in mu bo zasadila svoje zobe v njegov vrat; vse zgolj z namenom, da mu zdrobi hrbtenico. Ne, njega ni prav nič zmotilo. Bil je zamišljen v svoje čudne misli. Niso mu dale miru. Bolje rečeno, skoraj so mu dale smrt, saj v borbi proti levinji ni imel možnosti.

Bolj kot se mu je levinja bližala, bolj se je čudila nad obnašanjem svojega daljnjega mačjega sorodnika. Splezala je na drevo, njeni zobje so bili pripravljeni za uboj. Toda ta čudna mačka se ni niti zdrznila ob tako hudi nevarnosti. Njo je to motilo. Ni vedela, kaj bi storila. Njen nagon, po eliminiranju konkurence, jo je minil. Nekaj časa ga je še opazovala, nato pa ga je vprašala: »Zakaj ne bežiš pred mano? Zakaj samo nemo stremiš predse, medtem ko ti grozi smrt? Zakaj?«

Leopard je obrnil pogled proti njej in ji z otožnim glasom povedal, da ji nima smisla razlagati svoje težave ter da naj konča z delom, zaradi katerega se je sploh povzpela na drevo. Levinji ta odgovor ni ustrezal. Vsedla se je na isto vejo, na kateri je bil on. Zamislila se je nad njegovimi besedami. Odločila se je, da mu bo poskušala pomagati, zato mu je odgovorila, naj ji vsaj poskuša razložiti; saj vendar vidi, da ona ni takšna kakor ostale levinje, saj bi ga čene že ubila. Česa takega ni pričakoval iz njenih ust. In ravno sproščenost ter bistrost njenih besed je bil razlog, da se ji je odločil vsaj začeti razlagati svoje težave – če bo videl v nadaljevanju, da nima smisla, bo prenehal.

»Veš levinja moja, mnogo sem že preživel. Mnogo sem že storil. Zares mnogo. Toda mojo mladostniško veselje do česarkoli, samo, da sem nekaj počel, me je minilo. Sedaj gledam nazaj na moje življenje ter vidim, da ni bilo nič vrednega živeti. Morda sem dosegel mnoge stvari, vredne leopardovega imena, toda ne tudi mojega lastnega imena, ne tudi nekaj kar bi lahko rekel, da je zares pravi smisel leoparda. Mnogi namreč pravijo, da je smisel leoparda sledenje svojim nagonom in ubijanje gazel, svinj, opic – vse zgolj za preživetje; ter preganjanje manjših živali, ki bi mi morda bile konkurenca. Ne smem niti pozabiti na reprodukcijo ter na nagon po ohranitvi mojih lastnih genov, kar vklučuje tudi zatiranje in pobijanje ostalih mladičkov, ki jih nisem jaz zaplodil. Pa ima ta množica, prav? Ve več od mene? Kaj sploh dejansko ve?«

Videl je, da mu levinja sledi. Njene oči so gledale v praznino. Še tako lepa medena barva oči, je v tistem trenutku izgledala prazna, kot nebo brez oblakov. Ves sij, ki ji ga je dalo sovraštvo, je zbledel. Ni se zlagala: bila je res drugačna od ostalih levinj. Zato ji je namenil še nekaj besed:

»V življenju sem naredil mnogo stvari, o katerih lahko drugi le sanjajo. Nisem bil nikdar nekakšen povprečni leopard. Bil sem in še vedno sem, daleč najboljši lovec naokoli. Ulovil sem že vse možne živali – od antilop, do malih gnujev, velikih svinj bradavičark, velikih pavijanov, do mladih bivoljih mladičev. Toda kaj mi to pomaga – ali je res ves smisel življenja v zvestem poslušanju svojih instinktov? Ali res lahko rečem, da je bilo moje življenje smiselno, če pa je edina stvar, ki sem jo počel, zadovoljevanje nagonov? Jedel sem, se basal, bežal pred sovražniki in se boril za preživetje, pil, seksal, pobijal. Ali je to res to, kar mene zares določa? Ali pač lahko to melanholijo sedaj premagam, kljub temu, da sem že polovico življenja zapravil za, preprosto rečeno, bedarije? Ali res lahko premagam nagone in v tem najdem smisel?«

Levinja je povesila pogled ter mu otožno odgovorila: »Leopard moj, vem, da ti ni lahko. Vem tudi, da življenje ni lahko. Vsako razumno bitje pride prej ali slej do te točke, kakor ti. Ne vidijo ne smisla, ne izhoda. Njihovo življenje počasi tone in namesto, da bi še naprej izpopolnjevali svoje mojstrtvo, se oni raje odločijo predati. Kaj ti pomaga ves potencial, ki ga imaš, če pa ga nisi pripravljen izkoristiti ali pa se hočeš predati na sredi poti? Povem ti, moraš nadaljevati svojo pot. Nisi si izbral lahke poti, toda ravno to je tisto, kar ti bo v nadaljne prinašalo veselje.«

»Pa je res tako?« se je zamišljeno vprašal leopard. »Ali ni tako, da ko enkrat odkriješ nesmisel vsega naokrog, da se več nikdar ne moreš vrniti na staro stanje nevednosti? Včasih si prav zaželim, da bi bil le neveden leopard, kateremu edini problemi bi bili hrana, pijača in spolnost. O kako lepo bi bilo tako življenje – videl bi le, kar bi se mi pojavilo direktno pred očmi; smisel bi ponovno najdel v nesmiselnem zadovljevanju nagonov. Toda sedaj več ni poti nazaj. In ne vem, kje naj najdem smisel. Vse se mi zdi minljivo. Vse se mi zdi brez pravega pomena.Vse je zgolj prah v vetru.«

Levinja več ni vedela kako naj mu pomaga. Videla je, da se je njen daljni bratranec znajdel v hudih težavah. Izhod iz njih ne bo nikdar mogoč; zato se je odločila, da mu bo poskušala pomagati vsaj tako, da mu bo lajšala simptome njegove eksistenčne krize – nekako podobno kakor je pri zdravstvu: če ti ne morejo odpraviti vzroka tvoje bolezni, jim preostane le lajšanje njenih posledic. Rezlutat: morda imaš nekoliko boljše življenje, toda še vedno ostajaš bolan.

»Veš, nobeno življenje ni sama sreča in srečnost. Vse se giba, premika – od enega nasprotja do drugega. Zato poskušaj izkoristit srečne trenutke ter pozabi na slabe trenutke, kakor je tudi tale sedaj. Mnogo je stvari, ki ti lahko prinesejo veselje, samo opaziti in razveseliti se jih moraš.«

Zmanjkalo ji je besed. Ni vedela, kako bi utemeljila svoje argumente. Pogledala je proti sončnemu zahodu, kjer so ji misli napolnile glavo: »Vidiš to prelepo sonce, ki se odpravlja navzdol ter s seboj odnaša žarke svetlobe. Vidiš, kako lepo je obarval to prelepo deželo; kako je listje, na sosednjih drevesih, rdeče, kakor zemlja; kako se mičkeni termiti spravljajo v termitnjak. Ne vidiš niti kako lep mičken pajkec pleza po tvojem hrbtu ter se poskuša dvigniti v nebo s pomočjo svile iz svojega zadka. Ne, ne vidiš, kako zelo lep je lahko ta svet. Moraš le znati pogledati iz pravega kota; to je vse kar potrebuješ za srečnost.«

Leopard ji je sarkastično odgovoril: » Pajek na mojem hrbtu? Ta si pa res zasluži vso mojo pozornost. Sam pogled nanjga mi nariše nasmeh na obraz. Kaj drugega leopard rabi, kot enega pajkca na hrbtu, da bi bil srečen?«

Sarkastični prizvok je izginil iz njegovega glasu in zamišljen glas je nadeljeval: »Čudno, da ne rečeš isto za tega klopa na moji nogi, ki mi trenutno sesa kri. Tudi on bi znal biti zelo lep.« Ustavil se je. Pogledal je levinjo v oči ter nadaljeval: »Življenje le ni tako preprosto, kot ga ti poskušaš prikazati. Res je, lahko uživam v malih trenutkih, ampak to so zgolj mali trenutki; kaj pa vsi tisti trenutki, ko ni nič od mojega življenja? Kaj pa vsi tisti ostali trenutki, moja predraga mačka? Vsi tisti dolgi trenutki brez smisla; vso tisto mučno posedanje in razmišljane o nesmiselnosti. Kaj pa naj s temi trenutki? Kaj naj mi zapolni to vrzel? Prosim, povej mi in me odreši muk.«

Zopet je spravil levinjo v zadrego; zopet ni vedela, kaj naj mu odgovori. Na nek način je čutila, da ima prav, na drug način pa se ji njegov pogled upiral.

»Veš, včasih čas reši zadeve. Daj času čas. Pusti, da zaceli rane in ponovno se boš vrnil v staro dobro življenje. Ponovno boš najdel svoj smisel; ponovno bo življenje prelepo. Zopet boš….«

Leopard jo je prekinil. Njene besede so ga motile: »Čas reši le začasne težave, ki ti napolnjujejo duha. Reši te problema zaljubljenosti, sovraštva ter še mnogih ostalih reči, toda ne pa tudi popolne brezsmiselnosti. In veš, sam sem isto menil kakor ti: čas bo rešil vse. Sem si dal čas, ampak rešitve ni bilo. Morda meniš, da se je moja težava začela šele včeraj, toda motiš se. Začne se počasi – prvo se ti kakšna posamezna temna misel pojavi v glavi. Kaj hitro tudi odide. Vendar se tudi vrne – v še veliko hujši obliki. Stopnjuje se in stopnjuje se, vse dokler ni konca življenja.«

 

Pogovor se je tako nadaljeval do pozne noči.

 

Bila je že temna noč, ko sta končala s pogovori. Luna je obsijevala okolico s svojo svetlobo, hijene so v bližini tulile in levje krdelo se je spravilo na lov za zebrami. Levinja je vedela, da jim mora pomagati – doma ima namreč dva mladička. Mora jih nahraniti ter poskrbeti za njuno preživetje.

Zmenila sta se, da se ponovno srečata jutri ob prvem sončnem žarku na tem istem drevesu. Odšla je počasi in previdno, oziroma bolje rečeno nerodno. Levi namreč niso ustvarjeni za drevesa.

Njena silueta je kaj hitro izginila v noč; ravno tako tudi leopardove misli.

Naslednje jutro, oziroma bolje rečeno, je bila še vedno noč, se je levinja odpravila proti drevesu, na katerem je še včeraj počival leopard. Dokler so se prvi sončni žarki pojavili nad savano, je ona že bila tam. Sama. Njega več ni bilo. Ni vedela kam je šel ali zakaj je šel. Gledala je proti drevesu ter reflektirala včerajšno debato. Niti besedice ni spregovoril o svojem odhodu. Strah jo je bilo, da se je odločil storiti nezaslišljivo.

Vse naokoli so ptički žvrgoleli. Njih ni zanimala ta drama. Oni so zgolj sledili svojim nagonom ter poskušali privabiti samice. Tedaj se je levinji utrnilo – zakaj jih ne bi vprašala, če so slučajno videli kakšnega leoparda ter če so, kam je odšel. To je tudi naredila. Naletela je na posmeh. Zakaj bi pa levinjo zanimalo, kaj se dogaja z leopardom. Toda tudi vsi ptiči niso enaki; eden se ji je približal in ji začivkal: »Odšel je tam, nekam daleč. Tam, kjer se stika horizont z morjem. Nekaj je jamral, da gre spoznavat novo okolje; da bo raziskal morje; da bo morda tam našel tisto, kar išče. Morda…«

Levinjo so te besede hkrati pretresle in razveselile. Morda bo tam najdel to, kar je iskal; morda pa pač ne. Upa lahko le na najboljše. Videla ga namreč več ne bo. Ostal bo le spomin.

Ko je levinja ravno hotel oditi, ji je ptiček izpel še naslednje besede: »Na poti si je govoril, s tihim glasom: »Najboljše še pride. Najboljše šele pride…«

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | 10 komentarjev »

Zadnja bitka

1.07.2009 - 18:25 - Objavil snakekan

Prišel je čas, da spregovori pred svojimi soborci. Ni bilo lahko in minilo je veliko neprespanih noči, da je sedaj končno lahko izgovoril te besede.

Začel je počasi, njegov glas je bil globok in mračen. Med vsakim stavkom je naredil dolg premor: »Obljubil sem vam svobodo. Obljubil sem vam življenje. Toda edino, kar vam lahko dam, je smrt.«. Njegove oči so gledale navzdol, kakor da ga je sram, da jim govori te besede. Zavedal se je namreč, da svoje obljube za njih ne bo nikoli izpolnil in to je bilo težko sprejemljivo. Če je dal obljubo, se jo je vedno držal, kolikor se jo je pač mogel. Ni jih maral prelamljati.

Pogledal je malo naokrog in se prepričal, če mu vsi sledijo. Naslednje besede, ki so mu tekle nekoliko lažje iz ust, bodo namreč imele daljnosežen vpliv. Tempo, barva in jakost glasu so z vsakim stavkom naraščali: »Prišel je čas, da pokažete kaj znate. Prišel je čas, da pokažete, zakaj ste bili vzgojeni. Prišel je čas, da pokažete, zakaj ste bili rojeni. Prišel je čas, da pobijete vse te pošasti. In prišel je čas, da pokažete, za katero stvar ste pripravljeni umreti!« Naredil je premor in nadaljeval: »Tu ni prostora za čustva. Tu ni prostora za jok. Tu se bomo borili in tu bomo umrli. To je vse. Nobenega poslavljanja, nobene dramatizacije – temveč samo akt poguma. Če se hoče kdo odmakniti iz tega projekta, naj mi to pove v tem trenutku. Z lastnimi rokami ga bom ubil! Tu ni prostora ne za predajo ne za beg! Tu je prostor samo za smrt!«

Naredil je še en dolg premor. Ustavil se je, pogledal proti nebu in dodal: »Bratje in sestre, priporočam vam, da si še zadnjič ogledate modro nebo, sonce, oblake, gore in doline. Naslednje jutro jih boste namreč opazavali z mrtvimi očmi.«

Po teh besedah je utihnil ter pogledal vstran. Odšel je nekam na samo, da si je razčistil um. Storiti je moral mnogo izjemno težkih stvari, ki bi se morda zdele navadnemu človeku nemogoče. Moral je bodriti može, moral je on sam izgledati, kakor da nima čustev, moral je organizirati obrambo, moral je štabu dopovedati, da bo ta bitka odločilna in na koncu koncev, moral je tudi pomisliti na svojo ljubico. Lahko se je delal še tako pogumnega, toda pod kožo je bil še vedno človek. Toda jutri bo umrl, zato ni imel časa za človečnost. Čaka ga test, ki bo pokazal, če je dejansko sposoben storiti vse, za kar je v svoji glavi menil, da je pravilno. Čaka ga izkušnja življenja….

 

V rokah je držal svojo katano, čez hrbet mu je visela puška; njegov obraz je bil popolnoma prepojen s sovraštvom in jezo. V očeh soborcev je zbujal strah in spoštovanje. Navdajal jih je s pogumom. V tem trenutku se ni bil noben pripravljen vdati – čeprav so vsi videli pod sabo miljone in miljone gomazečih sovražnikov.

Bitka se je počasi pripravljala na začetek in zaslišal se je njegov glas: »Tu se bomo borili! Tu bo tekla kri! Tu bomo zasadili meče v nasprotnike! Tu bomo ubili vse sovražnike! In tu bomo umrli! Nobene predaje, nobenega umika! Ostane nam samo smrt!!

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | Brez komentarjev »

Dolina

23.06.2009 - 12:15 - Objavil snakekan

Tale pesem je bila namenjena neki zelo lepi punci….

 

Dolina,

kateri lepota je bila prvina,

tulipanov in metuljčkov bila je domovina.

 

Njene strmine

bile so brez kakršnekoli kamnine,

z najlepšimi cvetovi bile so pokrite,

neizmerno so bile barvite.

 

Po njenih ravninah svile

srne so se podile,

stopinjam svojih prednikov so sledile

in nikdar se ob trn niso ranile.

 

Kmalu pojavili so se temni oblaki.

Zaostal dih je duši vsaki.

Na oblast prišla je satanova roka,

uresničile so se besede preroka.

 

Dolina začela se je topiti,

v njo nihče si ni upal priti.

Vse živali so odšle proč,

iskajoč za božjo pomoč.

 

Nato prišla je božja izbranka,

ki nič ji ne manjka.

Pokazala je svoje čare,

vsi mislili so, da so to le utvare.

 

Ona bila je lepša kot Afrodita,

le s svilnatim pregrinjalom bila je prekrita.

Njen pogled bil je tako lep,

da bi ga videl, če tudi bi bil slep.

 

Ko stopila je v dolino,

odgnala je smrtno tišino.

Metuljčki ponovno so se vrnili,

srni za sabo zopet prah sta podili.

 

Dolina ponovno je zaživela

in svoji izbranki nekaj zapela,

kajti ona je samega satana zmlela.

 

Njena lepota tako me je prevzela,

da duša ponovno mi je zaživela.

Njenim ustnicam se nisem mogel upreti,

a svoje sanje sem moral zatreti,

ker vedel sem, da nikdar ne bom z njo.

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | 5 komentarjev »

Vir življenja

20.06.2009 - 00:23 - Objavil snakekan

Koraki so postajali težki. Približeval se je novemu okolju, morda še strašnejšemu, kot ta, v katerm je bil do sedaj. Toda otroška radovednost ga je premamila. V njemu se je prebudila želja po novih dogodivščinah, kjer bi doživel še nedoživeto, po novih izkušnjah, da bo razširil svoj umski repetoar, po doživetju nečesa novega, kar ga bo ponovno presunilo. Hotel si je povrniti smisel življenja. 

Telo se mu je začelo tresti. Začutil je spoštovanje do izjemnosti, ki se je nahajala pred njim in do vse izjemnosti, ki mu jo lahko preda. Pred njim je stala nepregledna množica dreves. Vedel je: ko enkrat vstopi v njo, več ne bo povratka. Narava bo vzela svoj delež. Nikdar več ne bo enak. Življenje se ne bo ne znova začelo ne končalo. Življenje ga bo predrugačilo.

Vsakič, ko je vedel, da se od nečesa poslavlja, so ga premamili spomini. Spomini na vse, kar bo zapustil. Naj so bili še tako slabi, jih je vseeno obnovil. Zavedel se je dejstva, da se vsi ti dogodki več ne bodo zgodili, da so enkratni in neponovljivi. Tudi tokrat so se mu utrnile kapljice izpod oči. Vso trpljenje, ki ga je videl, mu ni prepustilo druge možnosti. Zaželel si, da se ne bi nikdar niti rodil. Vendar je vedel, da to pri njemu ni opcija. Samo borba do zadnjega je bila. Toda želel si je, da bi prišla vsaj hitro in intenzivno, ne pa da se vleče in vleče ter mu jemlje vso energijo. Ni vedel, da se mu bo njegova želja v bližnji prihodnosti uresničila. In ni vedel, da bo to tako zelo težko.

Še enkrat se je ozrl po zelenih poljih, pobarvanih v rdečo barvo. Ni več hotel biti v tem svetu. Zadosti je videl, zadosti je doživel. Samemu sebi je pravil, da mora začeti znova, da še ni vsega konec. Toda v mislih so se mu pojavili vsi tisti, ki so  neprostovoljno sodelovali v tem procesu. Vsi tisti, njemu podobni, ki jim sreča ni bila naklonjena in vsi tisti, ki niso imeli take trme in znanja kakor on. Vedel je, da na njih ne bo nikdar pozabil. Četudi je zgolj sonce še pripekalo na njihove ostanke in kazalo grozljivo sliko resničnosti. Moral je premagati resničnost. Moral se je vrniti v otroška leta, leta v katerih je svet takšen, kakor si ga mi zaželimo. Smrad trupel namreč ni bila njegova želja.

Vstopil je v množico debel in listov. Nič več ni imel sonca na ramenih. Nadomestila ga je senca gozda.

  • Share/Bookmark

V kategoriji literatura | 3 komentarjev »