Blog za kosmate homo sapiense

Arhiv za kategorijo 'misli'


O človeških nagonih

24.07.2009 - 21:42 - Objavil snakekan

Menda vsi vemo, da smo ljudje med drugimi tudi lahko zelo afektivni, nerazumni ter (v mojem besednjaku) nagonski. Večina ljudi trdi, da zasedajo le-ta stanja zgolj manjši del našega življenja, sicer pa naj bi bili večino časa dokaj razumni. Toda mislim, da je potrebno takšno trditev do temeljev preveriti; imam občutek, da se v njej skriva vse preveč protislovij.

Zelo težavno vprašanje se glasi – kaj vse je pri ljudeh nagon? Kaj vse delamo ljudje zato, ker nam naši nagoni tako velevajo?

Mnogi bi najraje to skrčili na jezo in paniko. Pravijo, da smo razumni ves čas, z izjemo izjemnih situacij. Ko nam bo recimo nekdo rekel, da naša hiša gori ter bomo to tudi zavohali in vidli, bo prevzel nadzor nad nami nagon po samoohranitvi – razum bo v veliki meri odpovedal, edino kar bomo sposobni storiti je, da bomo poiskali najbolj preprost izhod in poskusili zbežati skozi njega. V takih posebnih okoliščinah ima nagon premoč, sicer pa je v navadnih situacijah skorajda popolnoma potlačen. Vsaj tako pravijo navadni ljudje.

Toda, raje pogljemo ta problem z nekoliko druge smeri – ko biologi opazujejo živali, jih vedno razumejo v zelo veliki meri kot bitja nagonov. Ko gre lev, ki sicer lovi ponoči, na lov podnevi, to pripišemo nagonu po lovljenju plena. Nikdar ne prepišimo njihovi razumnosti. V bistvu bi bilo bolje rečeno, da radi pripisujemo vsakemu njihovemu dejanju neko podzavestno, nagonsko delovanje. Če ostanemo pri levih: kako se dogovorijo za lov? Odgovor je, s komunikacijo; ampak njihovo komunikacijo jemlemo kot nekakšen instinkt in ne kot odraz njihovega razuma ter zmožnosti prostovoljnega komuniciranja.

Kaj pa če je tudi človek žival? In to je retorično vprašanje, ker se dobro ve, da smo živali – sicer drugačne živali kot ostale, toda to ne spremeni prav ničesar. Tudi ježi so drugačni od ostalih živali, in sicer po bodicah. Ali jih to pač naredi za posebno vrsto živega bitja?

Če je človek žival, potemtakem se tudi mi večinoma ravnamo nagonsko. Morda imamo nagon po radovednosti, po ustvarjalnosti, po komuniciranju; morda imamo nagon po vseh stvareh, ki jih počnemo. Morda mene vodi sedaj nagon, da pišem ta tekst – nagon po sporočanju mojih misli drugim; in kaj drugega je to, kot navaden čredni nagon? (očitno sem res ena velika ovčica, da sem se to sploh spravil pisati)

Treba je priznati, da je nagon eno izmed največjih čudes, kar jih je mati narava kdaj ustvarila. Še tako razumno bitje, kakor naj bi bil načeloma človek, se mu ne more upreti. Tako malo je ljudi, ki se mu lahko uprejo – pa še ti so samo zamenjali en nagon za drugega. Naj navedem primer budizma: budisti se odpovedujejo spolnosti, (dobri) prehrani in pijači. Kar se tiče nujnih reči za eksistenco, jih zaužijejo ravno toliko, da njihovo telo zmore še naprej delovati. Njihovo življenje temelji na molitvah ter poskusu dosega nirvane, tj. razvsetljenja in dosega popolne srečnosti.

Za njih bi morda lahko trdili, da so se določenim nagonom odpovedali. Toda jaz bi tu raje uporabil drugačen besednjak: odpovedali so se določenim nagonom, ki se nam zahodnjakom zdijo najbolj samoumevne, ter jih zamenjali za drugačne. Namesto nagonu spolnosti, se predajajo nagonu po vsevednosti. Namesto nagonu po dobri prehrani in pijači, se predajo prav istemu nagonu – tj. po dosegi nekega popolnega užitka. Morda bi mi lahko tu nasprotovali, da je že sama zavrnitev nagona dokaz, da se da odpovedati nagonu. Ne strinjam se. Nagoni niso posamezni in nimajo meje. Ne, med sabo se prekrivajo, se borijo; hočejo doseči prevlado. Ko začne eden izgubljati moč, jo drugi ravno toliko pridobi.

Lahko obrnemo to na sto in en način, toda človek je lahko le človek nagona. Vsi tisti filozofi, ki so trdili, da se je treba afektom izogibati, za dosego nekakšne »prave« resnice, so trdili zgolj, naj zamenjamo ene nagone za druge.

Srečo lahko dosežemo na nešteto načinov, toda vsi so, tako ali drugače, zgolj odraz zadovoljitve določenega nagona. Če sem lahko nekoliko ironičen: za vse tiste, ki pravite, da zgolj zadovoljevanje nagonov ne more biti smisel življenja, vam preostane zgolj samomor. Se opravičujem, niti to vam ne preostane. Če boste namreč storili kaj takega, bo zopet zmagal vaš nagon – morda nagon po pozornosti (črednosti), nagon po dokazovanju svojega prava (vsevednosti), nagon po srečnosti (v tem, da boste mrtvi), ali pač katerkoli drug nagon.

Menim, da moram poudariti tudi, da nasprotnih nagonov ni. Nagona po nesreči ni; je samo nagon po srečnosti v nesreči. Naj navedem primer: ko se najstnik začne zatirati, zato da bi ostalemu svetu pokazal, kako je bogi ter poseben, s tem zadovoljuje svoj nagon po srečnosti, tako, da vidi srečo v nesrečnosti. Podobno je z vsako stvarjo, ki jo storimo – čim da storimo neko dejanje, smo ga storili zato, ker smo mislili, da nam bo prinesel največ sreče. Če se odločimo žrtvovati svoje prste zato, da bo lahko neka druga oseba preživela, smo to storili zato, ker menimo, da nam bo več sreče (in manj nesrečnosti) prineslo to dejanje, kakor kakšno drugo.

Ne pričakujem, da bojo ljudje kadarkoli, v kateri koli epohi, bili pripravljeni sprejeti takšno definicijo človeka. Slabo bi se izrazil, če bi pravil, da ljudje raje živijo v iluziji kakor resnici; boljša bi bila trditev, da smo ljudje (in tudi po vsej verjetnosti vse živali) popolnoma nesposobni sprejeti mišljenje, ki nas izenačuje z vsemi zadevami okoli nas ter nas oropa posebnosti. Vsako bitje si želi o sebi imeti predstavo, da je nekaj enkratnega, posebnega, neponovljivega in na koncu koncev tudi nekaj zelo dobrega. Če se temu odrečemo, potem več ne moremo videti smisla – smo zgolj kopije z napakami, ki se trudijo početi to, kar jim njihov notranji ustroj dopoveduje naj počnejo. Smo sužnji našemu lastnemu telesu – oziroma še bolje, smo roboti za dosego naših nagonov.

Moj namen ni, da vas prepričam, da so nagoni vse. Moj namen je, da vam dam nekaj za misliti; nekaj, s čimer lahko dosežete večjo razumnost. Seveda le v primeru, da tudi razum ni zgolj nagon.

  • Share/Bookmark

V kategoriji misli | 41 komentarjev »