Blog za kosmate homo sapiense

Arhiv za kategorijo 'politika'


Vladavina

16.08.2009 - 17:04 - Objavil snakekan

Demokracija je v današnjih časih opevana samo v najlepšem tonu. Pozablja pa se, da je tudi demokracija samo še ena stvar v zgodovini, ki se pač prav nič ne razlikuje od ostalih in ima torej tako svoje dobre stani kot tudi slabe. Zadnje so vse prevečkrat pozabljene, zato sem se  odločil, da jih nekoliko osvetlim.

Poznamo dva tipa demokracije. Prva je neposredna demokracija, ki je bila zelo redko udejanena (najbolj znan primer so antične Atene), kjer ljudstvo s svojim glasom sprejme ali odkloni zakon, ki je predstavljen na skupščini. Medtem pa pri posredna demokraciji tega ni, saj se glas (v večini primerih) upošteva zgolj pri volitvah, kjer izvolimo svoje izbrance, ki naj bi potem udejanjili volilčevo voljo.

Začnimo našo razpravo pri neposredni demokraciji. Neposredna demokracija kot taka bi težko bila najboljša možna politična ureditev. Naj utemeljim moj argument z nekakšno analogijo: ker smo ljudje ravno tako omejeni v inteligenci do neke mere, kot so tudi prašiči inteligentni do neke mere, bi se lahko, v tem dotičnem primeru, z njimi primerjali. Recimo, da imajo pujsi neposredno demokracijo – ali bi res oni najbolje vedli, kaj je dobro za njih, če je pa njihova povprečna inteligenca npr. zmožna zgolj seštevanje in odštevanje (če se pač omejimo na matematiko). A ne bi bilo bolje, da bi tisti vodili državo, ki znajo tudi potencirat in uporabljat korene? Če bi npr. dali referendum o nekem zakonu, običajni pujski ne bi bili verjetno zmožni presoditi kakšne posledice bo imel ta zakon; roko na srce, tudi »pametni« pujski verjetno ne bi bili zmožni česa takega – vendar pa je vseeno možno, da bi bili. Toda potem se znova postavi vprašanje ali ne bi to svojo vednost raje izkoristili za svoje lastne interese kakor za dobro skupnosti. Pustimo to debato zaenkrat pri miru. »Pametnejši« pujski bi lahko morda storili boljšo prašičjo družbo, toda, omejeni s svojo inteligenco, ne bi nikdar zmogli doseči »popolno družbo« (ravno tako kot tudi človek). Seveda se poraja tudi vprašanje, če bi takšnim pametnim pujskom sploh pustili do besede. Kot to že dobro vemo, znajo nove (revolucionarne) ideje pasti na neplodna tla, ker jih ostala množica ni zmožna (ali pač noče) razumeti. Skoraj vse velike misli velikih mislecev, v svojih časih niso bile sprejete. Trajalo je kar nekaj let (desetletij, stoletij), preden jih je bila množica pripravljena odobriti kot svoje. Seveda, tudi ko jih je sprejela kot svoje, jih ni zaradi svoje veleumnosti, temveč ker so bile splošno popularne ter posledično vklučene v najbolj primarno vzgojo (primarna, sekundarna socializacija). Kakor koli že obrnemo, vse napredne misli, ki jih je človeštvo sprejelo, niso bila sprejeta zaradi človeške večje razumnosti, temveč narobe, ker so bila vključena v vzgojo. In kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Če boš otroka že od malih nog učil, da so ostale rase manjvredne, in bo tudi okolica tako zamisel, ali potihem ali pač naglas, podpirala, bo tak posameznik celo svoje življenje verjel, da je zgolj njegova rasa vredna življenja. Podobno se dogaja tudi z ostalimi »emancipatornimi« idejami: dandanes načeloma večina verjame, da je nasilje zlo, toda, če bi jih vprašali, zakaj tako menijo, ne bi izustili nobenega razumnega odgovora (verjetno bi slišali kaj v smislu: »ker to se pač ne spodobi« in »da dolgoročno nič ne dosežeš« in podobne).

Druga vrsta demokracije, ki je dandanes zelo razširjena, je posredna (predstavniška) demokracija. Ta besedna zveza je, po mojem mnenju, zelo ponesrečena – jaz bi jo raje poimenoval voljena aristokracija (vladavina najboljših). Od obične oligarhije (vladavine peščice) se razlikuje v tem, da je omejena s časom, da mora biti izvoljena na volitvah ter da se mora nujno ( ! ) pretvarjati, da dela v korist skupnosti; sicer pa ne vidim nobene povezave z »vladavino ljudstva«, kar sama beseda demokracija pomeni.

Kot že samo ime pove, bi morala biti aristokracija, tj. vladavina najboljših, teoretično najboljša možna vladavina. In to tudi je – če so seveda na oblasti dejansko najboljši (čeprav se tu znova pojavi težava, ker imamo ljudje med sabo različna mnenja o tem, kakšen bi moral biti najbolši vladar/politik). Namreč ljudstvo kot tako ni sposobno delovati v korist vseh. Bori se, da bi doseglo čim višjo stopnjo razvoja, ki pa je, žal, možna le tako, da imajo ostali manj ter slabše pogoje za življenje. Poleg tega je ljudstvo prepredeno s svojimi tradacijami (ki so, priznajo ali ne, še vedno – in tudi vedno bodo – zelo vplivne), katere bi se potem odražale v demokraciji. Kot primer naj navedem primer mnogoženstva v srednji Evropi: mnogoženstvo je namreč prepovedano. Razumni človek bi se vprašal zakaj je prepovedan ter sklepal, da je popolnoma odveč; ljudstvo, ki pa je žal večinoma nerazumno, pa se raje drži svojih navad, ki jih jemlje za popolnoma samoumevne in edino možne, ter meni, da mora biti mnogoženstvo prepovedano.

Človek je človek navade, kot je že pred davnimi časi dejal David Hume. Nesposoben je, da bi se lahko uprl svojim umskim navadam: ko je enkrat naučen, da je enoženstvo »edino pravilno«, bo po vsej verjetnosti ostal zvest tej trditvi do svojega bridkega konca. Težko bi rekel, da se lahko tudi najbolj razumni človek odreče svojim navadam – seveda, lahko se odreče nekaterim bolj preprostim navadam (tj. recimo enoženstvu), toda najbolj osnovnim pa se ni zmožen kar tako (recimo relaciji med vzrokom in učinkom; če pokažem sredinca v javnosti (vzrok), pričakujem buren odziv (učinek)).

Torej, na kratko povedano, ljudstvo, ki se je bistveno manj pripravljeno odreči svojim navadam, je torej bistveno manj primerno kot peščica zelo razumnih ljudi, ki pa so se pripravljeni odreči večjemu številu svojih navad. Ta dejanja vodijo množico prej ali slej v sovražnost do vladajočih. Ne morejo dojeti, da je recimo, če se vrnemo nazaj na primer mnogoženstva, enoženstvo razumsko nesprejemljivo. Ker razumna argumentacija pri takih ljudeh ne deluje in se raje sklicujejo na že znano, tj. na navade, bojo videli v vladajočih zlo. Tu ne morem zanikati, da večina ljudi tako ali tako ne vidi nič dobrega v kateri koli že oblasti, toda dejstvo je, da če bi državo vodili razumni ljudje, bi bili še bistveno bolj osovraženi, kot so politiki sicer (z izjemo, če bi uporabili trike, kot jih že sam Platon navaja: da ljudstvu namreč predstavimo nekakšne pravljice (mite), zato da ne bo raznoraznih uporov). To je tudi razlog, da se ponavadi voditelji prej ali slej zatečejo k čustvenim argumentacijam. Le-te so pri večinskemu prebivalstvu toplo sprejete. Pa se vrnimo nazaj na primer mnogoženstva: taki voditelji bi trdili, da je enopartnerstvo že od davnih časih prisotno pri nas in da moramo nekoliko spoštovati tradicijo in običaje »naše najbolše nacije na svetu«. Svoje argumente bi podprli še z verskim sistemom, ki je zopet že dolgo prisoten v naši kulturi, in kateri trdi, da je mnogoženstvo nekakšen grd greh in podobno. Seveda bi vključili tu zraven politiki tudi etiko in spodobnost. Iz njihovih ust bi lahko slišali besede v stilu: »to se ne spodobi«, »to ni etično«, »to ni naravno«, »to preprosto ni prav«, itd.

Aristokracije je torej primerna za vrhunsko ureditev, kjer se dejansko dela v korist človeštva; hkrati pa je lahko ta ureditev izjemno primerna za ravno nasprotno početje, tj. da deluje izključno v svojo korist (in tudi v korist svojih ožjih sodelavcev, sorodnikov, prijateljev…). Stalni pritok razumnih ljudi na oblast bi bil največji problem take oblasti. Kako preprečiti, da pridejo na oblast ljudi, ki jih oblast ne bo popolnoma prevzela ter da svojega položaja ne bojo začeli izkoriščati, je glavna težava. Preprostega odgovora ni…

Medtem je pa (posredna) demokraciji izjemno primerna za povprečnost. Ker se politiki trudijo, da bi ugajali ljudstvu, morajo nujno upoštevat tradicijo in »ljudsko mišlenje«. To jih pripelje na oblast, toda ne pripelje pa družbe do bistveno boljše ureditve. Seveda lahko izboljšajo stvar ali dve, toda zamenjava celega »sistema« pa je nesprejemljiva za ljudstvo in posledično nemogoča. Družba v takem stanju stagnira in premiki so zelo počasni. Toda, ravno ta nezmožnost spreminjanja pa je na nek način tudi dobra stvar. Če je družba do neke mere že dokaj pravična, jo demokracija (po vsej verjetnosti) ne bo zmožna kar ukiniti.

Glavni paradoks demokracije je torej sledeč: nerazumni voditelji ne morejo pripeljati družbe do bistveno boljšega stanja; razumni voditelji pa ne morejo priti na oblast, ker niso »po meri« večinskemu ljudstvu. Zato demokracija ne more biti najboljša možna oblika oblasti; aristokracija pa je lahko. Toda – zopet smo se vrnili na začetek – zgolj v primeru, da si ta vlada ne vzame oblast v svoje roke zato, da lahko koristi sebi.

Vprašanje, ki se poraja je sledeče: ali je možno kdaj množice tako izobrazit, da več ne bodo zgolj ovčice. Odgovor na tako vprašnje ne more biti enoznačen; po teoretični strani je popolnoma možno, da bi se kot standarni (normalni) način mišljenja uveljavilo kritično mišljenje. Ljudstvo bi za vsako stvar dvakrat (ali večkrat) pomislilo, preden bi sprejeli to kot resnično – toda še vedno ne bi vzeli za popolno resnično. Vsako njihove prepričanje bi lahko bilo ovrženo, če se jim predstavi dober protiargument. Vsako prepričanje bi torej v sebi že vsebovalo kanček dvoma. Na drugi strani pa se poraja vprašanje, kako bi lahko dosegli tako spremembo v ljudskem mišljenju; namreč kako bi lahko voditelji prešli iz čustvenih (in tradiconalnih) argumentov na razumske. Čim bi začeli uporabljati zadnje, bi postali nepriljubljeni; zato tudi v (posredni) demokraciji ne bi zmogli kaj takega izvesti – možno bi bilo zgolj v oligarhiji, ki bi se, glede na to, da jo vodijo razumni možje, prelevila v aristokracijo.

  • Share/Bookmark

V kategoriji politika | Brez komentarjev »

Demokracija = totalitarizem

11.06.2009 - 23:51 - Objavil snakekan

Ne me narobe razumeti – nisem neki zagrizeni sovražnik demokracije. Sem pa zagrizen sovražnik ideologizacije in mitizacije demokracije.

Slovenija zaenkrat še ni podprla resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, čeprav so jo mnoge zahodne države (tj. naši vzorniki) že sprejele. Ne vem točno zakaj je še ni – morda ker smo bili v nekoliko bolj prijaznemu socializmu, kot je bil Stalinov, in nam le ni bilo tako zelo slabo in strašno pod njeno oblastjo.

S sprejetjem take resolucije se vračamo nazaj v enoumje. Obsojamo vse, kar nima take politične ureditve, kot jo ima zahodna Evropa. To me bolj spominja na Stalinov real socializmem kot na vladavino ljudstva, kjer naj bi imeli vsi možnost izbrati točno to kar si želimo (kar je hkrati tudi eden izmed večjih problemov demokracije – o tem več kasneje).

Med trojico grdih političnih sistemov, ki so omenjeni v resoluciji, spada fašizem, nacizem ter komunizem. Po pravici povedano, za prvega popolnoma razumem, da se je znašel na tem položaju. Mussolini je namreč izsilil prevzem oblasti. Seveda ni bilo neko hudo izsiljevanje, saj je bilo v tedanji Italiji zelo močan vpliv komunističnih strank, zato se je predsednik Italije odločil raje predati oblast Mussoliniju kakor da se njegova dežela spremeni v komunistično državo. 

Ravno tako si je tudi komunizem prislužil mesto na tem seznamu. Delal je grozne stvari. Pobijal ljudi, jih mučil, jih prisilil delati do smrti, onemogočal svobodno odločanje, prepovedal vse druge politične opcije, razen njene različice komunizma, prepovedal svobodno izražanje (ups, zmotil sem se – pustil ti je, da si se izrazil, vendar se je oblast kaj hitro nazaj odzvala ali z gulagom ali smrtjo), itd. Torej, če strnem, komunizem je bil totalitaren. Toda tu mislim sovjetski komunizem, ki ni ostal zgolj v svojih začetnih mejah, temveč se je razširil po celi vzhodni Evropi in tudi v neki meri v Jugoslavijo.

Vendar pozor: komunizem ne pomeni stalinov komunizem. V bistvu komunizma Stalin sploh nikdar ni dosegel, saj je le-ta definiran kot brezlastninska družba (oz. je lastnina od vseh članov družbe). In tu dela napako ta resolucija. Komunizem enači s sovjetskim komunizmom. Tako kot je lahko več demokracij, je tudi lahko več komunizmov. Le-tega ne označuje grdo ravnanje s svojimi nasprotniki, kot očitno menijo vrli evropski poslanci. Za osnovno spoznanje s komunizmom vam priporočam prebiranje samega komunističnega manifesta. Tam boste izvedeli za ideje, za katere se bori komunizem. Dokler pa tistega niste prebrali, nimate nikakršne pravice blatiti takšno politično ureditev. (za zaineteresirane –> http://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/ch01.htm )

In ravno tako, kot se je iz komunistične ideje razvil požrešni in uničujoči zmaj, se je zelo podobna pošast rodila tudi iz demokracije. Govorim o nacizmu. Tudi ta si popolnoma zasluži mesto v tej resoluciji. Storil je mnoge strašne zločine (zelo podobne tistim iz Stalinove strani).

Hitler je leta 1933 zmagal na svobodnih volitvah. Velik del njegovega uspeha lahko pripišemo velikemu sporu med socialnimi demokrati in komunisti, ki se je tedaj dogajal med volitvami. Ko je prišel na oblast, je počasi začel spreminjati svojo deželo v totalitarizem. Toda naj vas to ne zmoti – še vedno je bil demokratičen totalitarizem, saj ga je ljudstvo izbralo. Torej je iz lepe ideje o vladavini ljudstva nastala taka slaba ideja nacizma. Toda to očitno za nas ni zadost dober razlog, da popljuvamo demokracijo. Za komunizem pa je…

To je ta problem demokracije; da bi bila demokracija popolna, bi morali biti tudi njeni člani popolni. Če niso, potem lahko zaidejo na slaba pota in ne izvolijo najboljše opcije. Po mojem mnenju jo ponavadi tudi ne. Ta slaba opcija potem zaide na slaba pota. Ravno tako kot real socializem.

SKLEP

Pri komunizmu velja nekako tako: sovjetski komunizem, kot ga je vodil Stalin, je edina možna različica komunizma.

Pri demokraciji mora potemtakem isto veljati: nacistična demokracija, kot jo je vodil Hitler, je edina možna različica demokracije.

Zato torej menim, da moramo na tisti seznam dodati še demokracijo, saj vendar vidimo kakšno zlo je storila.

  • Share/Bookmark

V kategoriji politika | 5 komentarjev »

Poštena laž

10.06.2009 - 17:26 - Objavil snakekan

Ni težko ugotoviti o čem bom pisal v tem blogu. O ministru Golobiču. Sicer sem nekoliko pozen in je ta težka debata že bržkone mimo (konec volitev, konec “kurčenja” politikov). Toda….

Iz naslova se da morda razbrati, kakor da podpiram GG-ja. Toda to ni moj namen. Rad bi ga nekoliko skritiziral, saj sem imel občutek, da je eden redkih politikov s hrbtenico. Motil sem se. Pa ni se mi zameril zato, ker se je zlagal, saj se, če priznamo ali ne, vsi lažemo. Mi mislite ugovarjati? Potem mi pa povejte, zakaj svoji punci/fantu rečete, da mu paše ta majčka, čeprav vam dejansko ni všeč? Zakaj torej odgovorite policaju, ko vas ustavi, da ne veste zakaj vas je ustavil, čeprav prav dobro veste, da vas je zaradi prekoračitve hitrosti? Zakaj potemtakem rečete vsakemu, da vam je mar za okolje, če pa vsako smet, ki se vam znajde v roki, odvržete na pločnik ali travnik in zakaj se peljete vsakič z avtom sami in na visokih obratih, če vam je že res okolje tako dragoceno? Brezveze, da še naprej naštevam, saj bi to lahko počel še neskončno dolgo časa.

Kaj je torej naredil predragi minister za visoko šoltvo, da se mi je zameril? Opravičil se je! Če že imaš dober razlog, da se zlažeš, potem se za to nimaš nikakor pravice opravičevati. Enako je pri drugih rečeh: če bi vi nekoga zavestno in prisebno udarili s kijem po glavi, potem se mu pa opravičili (razen če hočete s tem priznati, da ste umsko nesposobni sebe kontrolirat), bi tako dejanje bilo brezsmiselno. Če dam malo drugačen primer: recimo da ustrelite Hitlerja v glavo – a bi se potem za tako dejanje opravičili, čeprav ste ga storili z dobrim namenom? Moj odgovor je ne! Opravičilo naj sledi takrat, ko se zavedate, da je vaše dejanje bilo dejansko slabo in napačno. Če ste izbrali manjše zlo, se za to nimate kaj za opravičiti (razen morda za to, da ste se bili dejansko prisiljeni odločiti za zlo, čeprav za manjše).

Minister se je zlagal zato (vsaj on tako pravi), ker bi čene onemogočil delovanje neke firme, imenovane Ultra. Če je to torej zanjga zadosti dober razlog, da se zlaže, potem se nima smisla opravičevat. To si storil zato, ker si menil in razsodil, da bi bilo drugačno dejanje lahko zgolj slabše. In za to se nima ne smisla, ne pravice opravičevat! Ko nekaj storiš zavestno, umsko, racionalno ter na koncu koncu pravilno, ne smeš niti pomisliti na opravičevanje! Moraš imeti ravno hrbtenico in se braniti s svojimi argumenti. Ne pa da se skoraj zjokaš in celo žaluješ za svojimi dejanji….

Ah, kdaj bomo ljudje znali stati za svojimi argumenti in dejanji? Tu pravim ljudje zato, ker menim, da politiki niso ne boljši ne slabši od navadnega človeka, so zgolj osebe, ki so se znajdle pri ustroju oblasti. Sprijaznimo se, tudi mi verjetno ne bi bili kaj dosti boljši od njih, čeprav to ponavadi tako zelo zagotovo trdimo. Sej veste kako to gre: po bitki je lahko biti general.

  • Share/Bookmark

V kategoriji politika | Brez komentarjev »

Komunistični ideali

8.06.2009 - 16:53 - Objavil snakekan

Kolegice in kolegi! Se še spomnite starega komunističnega ideala, kjer bi lahko vsak deloval točno tako, kot bi si želel? Režim, v katerem bi vsi enako imeli in vsi enako delili. Nobenega izkoriščanja, nobenih prepirov, nobene nemoralnosti. Drugače rečeno, režim, v katerem bi bili vsi enaki. Seveda se marsikdo ne bo strinjal z mano in trdil, da je to parola francoske revolucije, toda, če je bila francoska revolucija resnično za enakost, zakaj je potem podpirala neenakost ekonomskega premoženja? Tako da lahko v miru trdim, da je edino komunizem za pravo enakost!

Ampak kakšno enakost nekaj!? Se jim je vendar zmešalo?! Vse nas hočejo narediti enake ali kaj? Za božjo voljo, pa mi pojasnite potem, kako boste naredili črnolasca in plavolasca enaka? Boste zahtevali, da se vsi barvajo v eno barvo (po možnosti v rdečo)? Kaj pa če ma nekdo večji nos od drugega? Bojo uvedli standardizacijo dožine nosu? Največja dolžina nosa je lahko 2,5cm, najmanjša pa 2,3cm. Sčasoma bomo vsi  prisiljeni oboževati španske romance. Vsi bomo prisiljeni oboževati zelje s kranjsko klobaso. Na koncu koncev bomo vsi prisiljeni biti kosmati. Če bojo slučajno na komu našli sledi britvice, mu grozi težka kazen: doživljensko ne bo smel gledati španskih romanc in jesti najlubšega zelja s kranjsko klobaso!! Toda tu se težave šele začnejo: kako mislijo izenačit moškega in žensko? Bojo vse moške kastriral, ženskam pa zašili “dodatno” luknjo?!

Na koncu se bojo spomnili  narediti še vse živali enake (torej bojo uskladili komunizem in naravovarstvenost). Ukinili bodo mesojedstvo, saj potemtakem ne bojo vse živali iste. Od sedaj naprej bojo lahko jedle zgolj rastline. Vašim domačim mačkam več ne boste postegli z Whiskasom, temveč boste na travniku nabrali par cvetlic in vaš maček bo, kot ponosen komunist, z veseljem pojedel tudi tako zeleno nesnago. Ježem bojo postrigli bodice, saj to ni v skladu z enakostjo. Ptičem bojo prepovedali leteti, saj tudi to ni v skladu z enakostjo. Ravno tako bojo ribam prepovedali se potapljati globje kot 3m, ker tudi to ni v skladu z enakostjo.

Tako bomo po nekem določenemu času v komunizmu, postali vsi enaki. Sončni zahodi bojo imeli točno omejeno dolžino trajanje ter barve, katere lahko oddajajo (tako bojo sončni zahodi v vseh delih sveta enaki). Šele tedaj se bo začelo pravo sladko življenje, brez izkoriščanja, brez prepirov, brez nemoralnosti. Kamorkoli vam bo zašel pogled, povsod boste videli eno in isto, saj bodo tedaj vse stvari enake. Šele tedaj boste lahko zaživeli v raju….

  • Share/Bookmark

V kategoriji politika, satira | 2 komentarjev »